Sem se že sprijaznil, da bo z mojim tekom pač takole. Od 22, 23h naprej. Super...
Prva misel, ko se spraviš iz tople postelje, od toplega, mehkega malega telesca, ki se stiska k tebi, odkar sta skupaj zaspala, je: NE GREM TEČT, saj nisem nooooor.
Potem si predstavljaš gajbo, celo dve, razočaranje v očeh ljubljenih in vso zafrkancijo, ki bi se sprožila, če ti slučajno ne bi uspelo. Rajko bi napletal stoletne zgodbe, Wega bi prenehal tečt, Hirkani ne bi prišla nikoli več naokrog, Urša bi se lahko tudi obril, kaj veš!? Ne morem jim tega narest. Uauuuuuhhh. In greš spet v temo. Sam. Zaspan. In upaš, da si tudi tokrat ne boš zlomil noge.
Ampak zdaj sem imel vsaj uro. Ha!
In kakor jamram pred tekom in se mi nič ne da in mislim, da ne bo šlo nikamor... Po pravici povedano, tudi MED tekom o tem razmišljam! Pa vseeno sem danes pretekel:
2.746m, 17 minut ter 1.700m, 11 minut. Skupaj torej 4.446m. Ravno prav.
Zdajle, ko je naporov konec, se mi zdi, da je bilo kar fino in sploh ne hudo. Zakaj tega prej in vmes ne mislim???
Ampak tale tema je res nevarna, čisto na koncu je malo manjkalo, da se nisem zvrnil direktno na nos po asfaltu. To bi bilo luštno presenečenje.
A jutri je pa počitek? Super, se bom lahko izležaval na kavču in gledal v luft. Aha, aha, aha-aha-aha. Japajade.