Sem in tja nam preprosta okoliška raziskovanja prinesejo mnogo več, kot bi pričakovali.
Še posebej, če se zgodijo na kak čisto navaden četrtek, brez kakšnih velikih pričakovanj.
Tokrat smo hoteli pogledat še tisto malo, kar nama manjka od Moravške poti. Pa se ni ravno posrečilo, ampak zdaj veva, kje je treba zavit desno in ne levo! Nisva pa se nič sekirala, saj je vseeno, kje gremo, danes je važno le, da gremo!
Malce smo pa le pokukali v Tuštanjski grad. Lepo zrihtano!
Malce po cesti, da razgibamo nožice, preden se zaženemo v hrib!
No, potem sva hitro zavila levo - ravno tam, kjer bi morala desno - in smo jo potem mahali proti levi in še bolj proti levi. Kar naenkrat so bile pod nami že Moravče. Hm, malce preveč levo sva midva, da bi lahko prišla na Murovico, tole bo težko! Kaj pa, če gremo tule kar naravnost gor? Nekje tukajle bi moral biti Cicelj.
In je tudi bil. Direkt naravnost čez hosto, čez drn in strn smo šli. Uživali in lomastili!
Tamaučka je kar naprej nekaj strah, da ne vemo kje smo, da se bomo izgubili in tako naprej. Pa mu tokrat nisva mogla bolje predstavit, kako dobro veva kje sva, ali pa se vsaj presneto dobro delava!
Dol smo jo mahnili po kolovozih, seveda po takih, kjer še nismo hodili. Sva poskušala priti čimbližje na izhodišče. In res - gor smo šli na levo, prišli pa smo dol z desne:
Bolj ne bi mogla zadet, sva se kar še čudila nekaj časa.
Večerni sonček je v svoje čudovite barve ravno obarval celotno pokrajino in tudi grad je postal kar nekam mehkejši.
Mi trije pa smo bili po nenadejanih lepotah slabih dveh ur in pol kar malce zasanjani in presneto dobre volje. Lepa pot je bila za nami, košček naše okolice pa malce bolj spoznan!
Vpiši se