Podzemni radio

Medtem ko smo bili v knjižnici in v trgovini pri najdražjem sosedu v Domžalah, se nam je vseskozi nekaj zdelo zelo čudno. Ne ravno v, ampak pred knjižnico in po trgovini. Le kaj bi to bilo, sva se s Heleno spraševala?

A kaj drugače diši? A smo kje drugje? A je tamauček kaj naredil? Pa kaj, hudirja, je?

Po dolgih peripetijah sva le ugotovila, da je vse v najlepšem redu. Celo radio v avtu igra! TO je to! Radio v garaži.

Vedno je šumelo in šumelo, danes pa je radio kar igral. Ha, kako človek kar naenkrat opazi spremembo pa čeprav majhno in pravzaprav na bolje.

Sicer nihče od naju nima pojma, od kdaj igra, zato sva kar lepo rekla, da od danes.

Ozvočenje garaž, to je tisto pravo!

P.S.
Ker sem zadnjič sveto prepričan trdil, da je tamauček v vrtcu v skupini Ptičkov, a se je na koncu izkazalo, da je pri Miškah, mi ni prav nič verjeti. Morda je radio venomer igral pa tega preprosto nisem opazil. Ali pa sem samo sanjal. Kdo ve. Od takrat, ko smo kartico za vrtec poslali v drugo skupino, ne bom trdil ničesar več. Še zdaj ne vem, kako naj se v vrtcu izmažem, da ne bom izpadel popoln kreten...