Leander steče iz vrtca in hop: "glej oči, glej!" Nekaj začne prčkati po tleh. Seveda nisem zelo natančno gledal, kaj ima, lačen kot sem bil, se mi je mudilo domov, kar samo od sebe mi je ušlo: "pa daj, ne pobiraj stvari s tal!".
Ker je fant lepo vzgojen, je seveda tisto pustil, čeprav se mi zdi, da je bilo bolj zaradi nezanimive oblike stvari kot pa zaradi lepe vzgoje. A pustimo to, ker ni predmet današnje razprave.
Ampak v meni je spodbudil razmišljanje, zakaj sem mu jaz to sploh tako rekel. Kaj si bo otrok mislil? Aha: "stvari ne smem pobirati s tal" ali kaj hudo podobnega najbrž.
In naslednjič, ko bova šla malo na sprehod in bo Oči zagledal 5 evrov, ali kaj drugega nadvse uporabnega na tleh, bo to seveda hitro pobral. In kaj si bo ubogi otrok takrat mislil? Aha: "stari laže, on lahko, jaz pa ne! Nič mu ne bom več verjel...".
Nekaj ne štima, a ne?
Potem sem našel solomonsko rešitev, naslednjič bom rekel takole: "Pust' svinjarijo pr' mer!" Seveda bom pri tem načrtno pozabil omeniti kaj svinjarija sploh je. In če bo slučajno vrtal naprej in z velikimi očki spraševal, kaj je to "svinjarija", se bom moral nekako zmazati ven, a to ne bi smelo biti pretežko.
In ubogi otrok si bo mislil: "uff, stari me je dobr' okrog pr'nesu. Nej mu bo za dons, bo že še na mino padu...".
Potem si pa misliš, da si faca, ko si se pa taaaako dobro spomnil. Japajade...
Vpiši se