Kamniško sedlo

Tokratni prispevek bi lahko imel en milijon naslovov.

Čeprav na prvi pogled ne zgleda, pa sva spet uspela iz enega samega izleta narediti celo štalo. Da o njemu lahko razmišljava še dolgo, dolgo časa! Kako nama to uspe?

Začela sva zgodaj. In to resnično zgodaj, ob štirih zjutraj je začel špilat radio. Petnajst čez pet sva bila že na začetku poti, vsa polna energije, veselja in pričakovanj!

Vsa dolina zabasana, nič ne kaže na sonček, sploh pa ne na takega, kot je bil v soboto. Še nebo je skoraj jokalo, pa se zato nisva zmenila! Krenila sva v prvo strmino, kot da imava kondicije za prečenje celih Kamniških! Tistih treh, ki so štartali z nama (ja, niti sama nisva bila, je že bilo par avtov!), že po parih minutah ni bilo nikjer več. "There's no tomorrow kind a" štart je bil tole.

Ustavljava se niti ne. Mislim, da sploh prvi postanek za malo pit šele pri odcepu za Repov kot. No, mogoče drugi, tretji pa sigurno ne.

Dobro nama gre. Še vedno. Vreme je bedno, a se niti ne ozirava. Zaenkrat sva kot tank. Letiva naprej.

Ah, studenček! Kar nekaj vode in to presneto mrzle. Ampak kako to paše, saj kar ne moreš verjet!

Celo vreme se naju usmili, na robovih Brane, pri vrhu, se že kažejo obrisi sončka, doli v dolini pa ostajajo meglice! Ja, ja, seveda, vreme bo! In še smeje se nama, naju spodbuja!

Pri Pastircih se ne (NE) ustaviva. Saj sva se že pri studenčku, zakaj bi se še zdaj! Pojdiva naprej, višje, hitreje, močneje!

Petdeset metrov naprej pa naju nekdo useka z dilo preko hrbta!

No, vsaj *nama* se zdi tako! Kar naenkrat noge postanejo težke, psiha deluje v nasprotno smer, telo hoče stat na miru. Kriza. KRIZA v največjem in najboljšem pomenu besede.

Vse ostalo naprej, do koče, je potem matrarija. Za vsakega posebej. Niti ne zmoreva več hoditi skupaj, vsak se s krizo spoprijema sam, skupaj bi bil najbrž le še večji polom. Helena upočasni, jaz paza vsak stok ali pomislek, da bi odnehal, stopim malce hitreje. Na koncu sem tako že precej hiter, dokler malo pod vrhom krize ne prebrodim. Kakor je prišla, tako je tudi odšla.

Seveda imam slabo vest zaradi Helene, pustil sem jo kar samo, a verjamem, da ji ne bi prav nič mogel pomagat. Pri taki utrujenosti jo lahko na vrh ponese le trma, nič drugega, jaz bi kvečjemu lahko še kaj zašuštral. Čeprav moram priznat, da sem potem pred kočo hodil gor in dol, jo čakal, mencal in razmišljal ali naj stopim dol, proti njej ali ne... Pa nisem, je prišla sama gor, za kar ji je seveda samo za čestitat!

Vreme je bilo bolj tako-tako, a vsaj mrzlo ni bilo, pa tudi pihalo ni prav močno. Spila sva nesladkan čaj, ki je bil ta vikend zastonj (!), rumček za pridobitev energije, malo sva pojedla, potem pa je že bil čas za slovo. Sva šla seveda še na drugo stran pogledat! Rinko je treba videti sem in tja, s Sedla je to za nas najhitreje in najbližje!

Zastava še vedno plapola. No, tole železo bolj malo plapola, zato pa je bolj obstojno. Na Brani pa je še sneg.

Nato pa proti dolini, proti drugemu delu najine skoraj-kalvarije. Prvi del sva dala skozi, upava, da je to to in da se kaj podobnega ne bo več ponavljalo! Energijo sva malce obnovila, lakoto in žejo potešila, se spočila.

Snega ni prav veliko, na Kamniškem ga pobira kot noro. Če si lahko še tri tedne nazaj hodil po strehi zaradi snega, je stanje danes skoraj nično. No, nekaj pa se ga vseeno najde!

Seveda sem ves navdušen šel poizkusit in je šlo! Super je šlo, lahko si hodil ali pa se dričal, kar si hotel. In sem se tam dričal in se na ves glas smejal, ker je bilo res fino. Zato je šla še Helena za mano, jasno!

Ja, vse je bilo jasno, dokler ni naredilo čops! in se je znašla na riti! Sreča le kakih pet metrov pred koncem, ker je bila na poti en, dva, tri, še preden se je dodobra zavedla! To pa je bilo tudi najhuje, niti zavedla se ni, pa je že dobila kar fino hitrost! Sreča na koncu in vmes nobene skale, le mokrota in umazanija povsod.

Jaz sem se pa čudil... Kako pa ti je *TO* ratalo? Pa saj človek NE more past na takemle, no! A si zmatrana? - in take podobne kozlarije sem kvasil, vendar mi je bilo res čudno, prečudno.

Toliko prečudno, da sem pri naslednjem snežišču, ves poln samega sebe, že kar zatulil: ne it za mano, jest se grem dričat! Zraven sem si najbrž pa še mislil: "tisti, ki ne znate pa pejte raj okol!"

A kdo ugane, kaj je bilo v naslednjem trenutku? Ne? Tole:

No, tukaj sem se že pobral.

Bil pa je to svetovni zdrs! Sve-to-vni! Zdrs pametne buče, ki je bila tako pametna, da je v naslednjem trenutku sedla na rit, kakor je dolga in široka. In ja... taka široka rit leti. LETI! Ne moreš verjet, kako lepo, mehko in hitro leti, čeprav imaš take hlače, ki kao *ne* letijo... A takle sneg ima svoje zakonitosti. Niti ne drsi toliko, a ko enkrat drsi, takrat drsi fejst.

Ne, tudi tako snežišče ni nikakor od muh, v parih sekundah dobiš hitrost, ki je ne moreš več obvladovat.

Ker sem ravno prej Heleni (s pametnim tonom, seveda) razlagal, kako se moraš čimprej obrniti in da na riti nimaš nobene možnosti, sem zdaj to lahko prezkusil v praksi.

To me je vsaj malce pomirilo in v tem vidim vsaj neki mali plusek te skoraj-katastrofe. Obrnil sem se namreč hitro kot strela, pritisnil roke ob tla in zapičil prste in nohte v sneg ko kak maček! Zadeva se je obrestovala, po nekaj metrih (še nisem drsel tako hitro), sem se le ustavil. Če se ne bi, bi zletel mimo tistega kopnega in še kar nekaj deset metrov proti dolini. Saj na koncu tudi ni bilo nobene skale, ampak hitrost bi bila pa že kar prijetna, najbrž bi kar kam poletel...

Seveda imam odrgnjeno roko, en noht ne ve čisto dobro, ali bi ostal gor ali bi šel dol. Takrat ne razmišljaš kaj veliko, v sneg - pa čeprav kar naenkrat mrzel in presneto trd in grob -, zapičiš vse, kar imaš pri/na/v roki.

Jebemti.

Če gre brihtam na tem svetu kaj na živce, so to brihte. Zavest in takojšnja kazen za to, da si brihta, puščata v psihi globoke posledice. Tamle na snegu sem hotel kar skakat od ponižanja/sramu/strahu/itd., če me ne bi roka tako presneto pekla, da sem raje gledal, če sem še cel in kaj mi manjka.

Kesam se. Ker sem bil brihta. In po svoje se mi zdi takoooo prav, da sem plačal za to... pa vseeno je to težko prežvečit.

Enkrat sem že zdrsnil, trideset, petintrideset let nazaj. Na strehi Grintovca. Takrat se je srečno izšlo in tudi včeraj se je. Ampak hudiča... samo en napačen korak, en sam, samcat zdrs je potreben... pa si nekje tam doli. In ja, vsako leto se to zgodi kar parim!

Kako biti bolj previden, kako se pripraviti na kaj takega, kako...? Se to sploh da? Se bom zdaj le izogibal snega in se ga bal? Bom uporabljal dereze na takih koščih poti? Kaj in kako ravnati?!

Seveda na koncu vedno najdem rešitev in odgovor. Pravzaprav lahko cel izlet vzamemo kot preizkus, na katerem sva seveda padla. A nisva padla močno, padla sva načeloma na "mehko", brez kakršnih posledic, brez velikih ran, brez realnih poškodb (noht ni za štet). Kakšna dobra šola! Kakšna enkratna šola! In to povsem zastonj!

Zdaj je le od naju odvisno ali bova dovolj pametna vnaprej ali ne. Vse skupaj se lahko naslednjič ponovi, lahko pa izrabiva svojo prednost in se na napakah tudi česa naučiva! Če se pa bova kaj naučila in če naslednjič takih napak ne bova več ponavljala, je bil izpit narejen!

Problem je le v tem, da je tak izpit potrebno opravljati kar naprej, vsak izlet. Naj nama bo torej dobra šola!

Moram prav pokazat, kje je brihta zdrsnila in kje je letala malo sem in tja in roke vila. Saj mi je čist prav!

Dol sva potem potrebovala še kar enega časa, malce pretresena, malce zbegana, veliko zmatrana. Počasi je šlo, res počasi. Seveda sva bila večino poti zamišljena, kaj pa bi drugega. Najbrž v pričakovanju, kaj vse slabega se lahko še zgodi... zato pa sva šla res počasi. Hecni smo ljudje, kajne?

A konec dober, vse dobro! Danes, ko pogledam nazaj, ne vidim vsega več tako hudo, kot včeraj. Zadeve so se že razbistrile in slabe vesti ni več toliko. Res ostaja le še dobra šola, to pa je za cenit, ker cena ni bila visoka! Visokogorje je pač visokogorje. Ni to isto kot domača Murovica ali Sv. Primož, ni.

Tole pa v dokaz, da sva prišla cela in v enem kosu dol! Pivo pri domu se je tokrat prileglo, kot že dolgo ne! Bi spil še enega, pa je Helena že skoraj dremala. Ura pa niti še poldne!

Gor 2:32, dol 2:17.

Pa Srečno!