Dobrča

Pojma nimam kako in zakaj, ampak še nikoli nisem bil na Dobrči.

Ja, res.

Kot da bi bil to hrib nekje daleč, daleč. Nedostopen. Neprehoden. Nepomemben.

No, pa ni nič od tega. Morda pa le zato, ker je tu spredaj, vsem na očem in ima boljše bratrance. Ko greš v tisti konec, greš pač vedno kam drugam? Kdo bi vedel.

Ampak enkrat je treba tudi tukaj gor prit. In sredi maja je bil en tak super vikend. Ravno pravi za Dobrčo bi lahko rekel.

Parkirali smo še pred cerkvijo, pri nedelujoči gostilni Pod Dobrčo in se zapodili navzgor.

Prve pol ure je še Tamauček nergal, nekaj se mu ni šlo, vroče je bilo in soparno, a malce pihalo. Prava kombinacija.

Pa smo iskali klopce.

Nekdo pa se je igral s fotoaparatom in nekaj naredil z barvami. Nekaj takega - ko zelena prežre cel ekran:

Seveda tega ne opaziš, dokler ne prideš domov. Zato pa - uživajmo v popolnem zelenilu!

Kmalu smo že pri jadralnih padalcih

tu domače PD ne daje dol zelenih Zlatorogovih tabel.

Potem se pot vzpenja skozi gozd v okljukih, ki jih pravzaprav ne razumem. Ni čudno, da ljudje zdrajsajo direktne poti. Je pa gozd spet enkraten, zgodnje pomladanski!

Na križišču se seveda usmerimo protivrhu!

Bolj ko se bližamo vrhu, bolj je vse podrto in razrito. Saj ne veš, kaj je huje, vetrolom ali potem vse te razrite nove poti.

Na sam vrh se komaj privlečemo... eni se sicer delajo norca, ampak... jim bomo že pokazal!

Nekateri počivajo

drugi pa iščejo - in celo najdejo! - sneg! Ravno fino za kepat.

Še obvezno skupinsko

in se že v megli prebijamo in si mahamo do koče!

Kolikor smo prej srečali le par ljudi, je tukaj pri koči pravi bum! Vse polno!

Najbrž zaradi štrukljev. Kar potem, mi mojstri, zafrknemo, ker se nam kao ne da čakat pol ure, a nato vseeno toliko časa prčkamo po rukzakih, da bi bili tisti štruklji že zdavnaj skuhani. In tako pač pametnjakoviči ostanejo brez najboljših štrukljev v tem delu alp. (Da so na Dobrči najboljši štruklji si nisem jaz izmislil - to je preverljivo dejstvo! Dovolj je vtipkati "štruklji Dobrča" v gugl in nato le počez preleteti napisane stvari.)

Torej bo treba še kdaj. Upam, da se ne bo prej oskrbnik zamenjal.

Navzdol jo mahnemo na Hudi graben, ne bomo po isti poti hodil, ne? Ne vem kaj se je potem dogajalo, a Helena do dol ni naredila nobene slike več. Ali smo bili tako hitri, ali pa je bil razlog bolj banalen - se ji ni dalo. 

Le na koncu, ko sva zašpilila klobaso - ja, to je *treba* narest! - se je zgodila še ena fotka. Sicer pa ... pri teh zelenih in plavih barvah tokratnih slik ni prav nič hudega, da jih ni več.

Takole pa je šla naša pot:

Nekateri izleti tako hitro minejo, skoraj mimogrede. Mogoče smo Dobrčo malo zapostavili, a vse tako kaže, da bo treba it še kdaj. Če ne drugega, na štruklje!