Letos je bilo za nas morja bolj malo.
Z otroci sploh nisva še šla, zato sva morala to vsaj malo nadomestit. Vsaj za čez vikend, no, malce podaljšan, a kaj več že ne.
Helena je takole videla naš dopust, jaz pa v svojem stilu tako:
Začelo se je nekako takole:
saj nisem niti vedel ali naj se smejem ali jokam. Nič kaj ni kazalo, da bi to sploh in v kakršnemkoli primeru šlo noter.
Pa se je Toyota izkazala in je požrla vso prtljago. Celo še bolje, nekaj prostora je še ostalo, zato sem na koncu v navalu evforije tulil, da naj vzamemo kar vse s sabo! Vse gre v Toyoto!
Ker smo jo nato hitro odkurili, sem lepo zloženo prtljago slikal šele ko smo prišli že na cilj. Saj je vseeno, ne? Bistvo je v tem, da se vidi, kako sem to profesionalno, lepo in sploh in oh zložil! Bog ne daj, da bi se kdo vtikal v ta moj posel, le jaz lahko pakiram! Ha!
Saj niti sam ne vem zakaj je temu tako, ampak najbrž ima kaj opravit s hormoni. Ali pa je to vse samo prevara - vedno lahko rečem: "jst sm že spakiru, vi pa dejte vse ostalo!"? Kdo bi vedel, Helena mi pusti se igrati in ne beza po nepotrebnem v stvar. Pametno.
Kamp je bil sicer polno poln, a okrog nas nobenega, letos smo pa res dobri s temile prostori!
Hudič je s temi prostorčki tik ob morju... odkar so kampi na Hrvaškem več ali manj v rokah tujcev, so pogruntali, da je pravzaprav morje tisto, kar je vredno. Le še malo nas loči od tega, da bodo apartmaji kmalu cenejši kot pa takle prostor ob morju, le še malo! Že znotraj kampa se cene raztezajo za 3-kratnik...
Res pa je, da so tile kampi hudičevo dobro urejeni, da vse štima, da je vse čisto, da... da sploh ni več tistega odnosa na katerega sem navajen! Hudirja, kar nekaj manjka... Eh, ja, počasi bo naše stare čase vzel hudič...
Mi smo se pa kopali in kopali in kopali. In še malo kopali. Pa se sploh nismo veliko glede na to, da je Tamauček prav vsake dve minute izdavil: "a gremo kej v vodo?" Pa je imel vodo dva metra stran. Ampak sam pa ne. Ne pa ne. Je moral bit vedno vsaj en od naju, potem je bolj zanimivo.
Se da celo skakat.
Ali pa celo stati na vodi.
Ampak kar naprej nismo mogli bit v vodi. Enkrat smo šli pogledat Mirno, že dolgo nas je tista dolga cesta vabila. Pa se na koncu ni izkazalo za nič kaj prav posebno zanimivega. Velika polja pa precej revne kmetije. Drugega pa nič.
Sem in tja so si tudi otroci priborili fotoaparat. In kaj lepšega se jim je lahko nastavilo:
O, ja, enkraten sončni zahod je bil.
Se je pa bilo treba tudi malo ukvarjat s športom, vsekakor. Zato sem dvakrat (2-krat!) celo vstal ob petih - no, drugič že ob šestih, da sem šel tečt. Tečt, ej! Ob petih?!
Sam sebi sem se zdel čist nor. Najbrž tudi sem. Ampak kar je, je. Tečt sem šel namreč prvič po Nočni 10ki. Jejha!
Ta prvi dan mi je pravzaprav kar šlo. Malo manj kot deset km, urica. Človek bi le pričakoval, da bo na morju tekel ravnino. Japajade! Kar naprej neki klanci, grrrr.
Drugi dan je šlo že mnogo slabše. Pravzaprav me je vse nekaj bolelo, dalo se mi ni več in same izgovore sem iskal. Se vidi tudi po trasi, ki je postala povsem kaotična, naredil pa sem le slabih 7km. Sem pa našel vse večje klance v kampu, o ja, to pa sem jih! Še po štengah sem se podil gor! Oujea!
Takole so me paparaci ujeli, ko sem prihajal s kruhom nazaj. - Jih je bilo že strah, da sem vse sam pojedel, pa so mi šli raje malo naproti.
Zato pa sem jih proti večeru potem rade volje vzel s sabo na potep po vseh stopnicah kampa. Od začetka je bil to cel hudir, ker se nikomur nikamor ni dalo, no, kmalu pa je bilo veselja in tekmovanja kolikor češ! Ma, ja, čisto nekaj drugega je v klanc lest kot pa tečt...
Ampak smo pa res obredli prav vse stopnice. In res jih ni prav malo!
A enkrat se vse lepo konča. In je bilo treba vse lepo pospravit, šotor zložit, avto spakirat (spet jaz, seveda) - nazaj grede je vedno bolj grdo zložen, ni več take navdušenosti...
in potem se usedemo v avto in jaz vprašam:
"Kje pa so ključi?"
Potem je bilo nekaj časa tiho. Pa še malo tiho. Pa še eno malo tiho. Potem sem pa šel tole delat, kaj sem pa hotel...
V šotoru so še vedno viseli. Lepo še vedno na kljukici. In prav prejšnji dan smo se režali, kako bi bilo smešno, če bi pozabili ključe v šotoru, ko bi že vse zložili.
Hja, v resnici to niti ni tako smešno.
Arrrrrggghhhh.
Smo pa zato žilavi in čez pol ure je bilo že vse pozabljeno, še en pozdravček in gremo proti domu!
Vpiši se