Pomlad

Nedelja je pa res bila prekrasna, a nede?

Krtinski hrib nas je spet zvabil, čeprav v začetku z malo kreganja in nerganja pa vendar. Smo se pa zato potem čisto dobro imeli in nasploh uživali. Nesrečniki smo se oblekli še čisto zimsko in nam je bilo potem vroče za znoret. Tamaučkom sem itak moral nosit vse obleke, ker so bili čisto premočeni.

Medtem ko je Helena nabirala regrat, smo se tamalima zapodili v temačen gozd, kjer je tamaučka kar malo strah. Jaz pa uživam in bi najraje kar gomazel gor in dol.

Pa je potem Flori baje opazila velik in košat oranžen rep, kar smo takoj proglasili za lisico. Nato pa smo morali biti čisto tiho, da bi videli še kakšno žival. Se nismo smeli niti pogovarjat, ker nas je tamauček kar naprej opozarjal: "Tiho bodi!". Pa smo bili vsaj poplačani s preplašitvijo treh srn, ki so zdrvele preko travnika. Ker nismo bili ravno enotni ali so bile tri ali samo dve, smo potegnili najmanjši skupni imenovalec: videli smo vsaj dve.

Celoten izkupiček je bil na koncu takle:

beli, rumeni in vseh barv metulji,

en čriček (z malo boljšimi očmi ali domišljijo),

en domnevno lisičji rep,
najmanj dve srni,
en prelep dan,

ena praska na obrazu, od nerodnosti,
dva razgreta mladička,
milijone mušic,
ena polna vreča regrata
in štirje zadovoljni.

Kar nekaj, torej. Tole nam je dodobra napolnilo baterije, ki nam bodo potrebne v času pomladanskega monsuna, ki se hitro bliža.