Tudi, če je mraz ni nobenega problema, le da je sonček!
Če je šla Helena lahko tečt zjutraj, ko je bilo -12,7°C, potem gremo pa res lahko kam ven. Čeprav se mi ni nikakor dalo in čisto, čisto majčkeno je manjkalo, da bi vsi skupaj ostali doma in spustili tak prekrasen dan.
Pa je razum premagal leno rit in smo šli. Na Sv. Jakoba. Nekam, kamor lahko prileze tudi tamauček, sam od sebe.
Pa še le -8 je bilo, ko smo parkirali v Preddvoru. Kakšen mraz neki!
Prav kmalu smo si prebirali cel kup navodil. Ene par sem si jih zapomnil, nekaj jih vem že od prej, itak sem pa vse skupaj slikal, da ne pozabim.
Še par fotk za začetek in smo jo mahnili v hrib.
Nismo ravno med najhitrejšimi, vendar se nama zdi, da je mnogo bolje, da gremo počasi in da nekam tudi pridemo. Otroci so pač otroci, lezti na nek hrib ni prav nič zanimivo. Je pa zato zanimivih mnogo drugih reči, kar seveda s pridom uporabljava. Morda pa nama uspe in bo še dolgo rad lezel z nama!
Nekje na sredi hribov je bila celo dopoldne meglica,
kar je rezultiralo v prekrasnem ivju, ki ga ni bilo ne spodaj, ne zgoraj, le tam vmes:
Cerkvica Sv. Jakoba in planinski dom Iskra sta skupaj na prekrasni razgledni točki.
Malce nižje pa je še ena planinska koča, pri Franciju:
kjer je malo manjkalo, da bi ptičem sunil tiste slastne krvavice! Pa koliko so jih imeli, ej, ej!
Mater, res je bilo lepo! Res je bilo kar malo mraz, a smo se dobro oblekli in res, čim je sonček, vsak mraz povsem drugače zgleda! Na koncu smo bili seveda presrečni, da nismo riti pustili doma in da smo se spravili malo ven. Saj sta bila že prva dva metra hoje povsem dovolj, da smo vsi trije vedeli, da bomo še presneto uživali.
In kakor sta mene Oče in Mama nekoč navdušila nad hribi, tako midva zdaj prenašava znanje na mlajšo generacijo. Samo upam lahko, da se jih bo kaj prijelo.
Helena pa je naredila še album!