Oh, danes pa smo sploh spali!
Na lepi, urejeni tratici, na dvorišču, kako ne bi dobro spali?!
Edino mali mucki so se igrali z nami in sredi noči je nekaj kapnilo, a se prav nihče ni sekiral.
Ampak mraz pa je bil! 7,7 stopinje zjutraj nas je kar hitro zbudilo, privoščili smo si še dostojno skuhano kavo, tuš in britje! O, kakšno razvajanje!
A je treba it naprej, morje še ni tako blizu, ne! Še slikanje z gostitelji:
in gremo proti Slavniku.
No, lažje reči, malce težje izvesti. Pa nam je Robert vse povedal, a ravno tam nekje, kjer bi morali zaviti desno, imajo v ogradah par psov, ki čuvajo ovce. Ojej... Taki grozni pesi, da smo samo sklonili glave in hiteli naprej, nismo gledali ne levo, ne desno. Od psov te namreč loči le mala, ne preveč trdna žica za ovce. Seveda potem nismo nikakor hoteli nazaj, ko smo opazili, da smo predaleč.
Pa smo spet imeli visoke trave, zaraščene poti in vrtače iz kateri ne vodijo poti. Malo smo se lovili, a na koncu le prišli na pravo pot, kjer je bilo potem malo lažje hoditi in nas vsaj kač ni bilo (preveč) strah.
Slavnik pa se je počasi približeval.
Še zajtrk nekje vmes, na travi, napol v senci, napol v soncu - v senci je bilo kar hladno, na soncu že vroče. Po vsakem obroku paše še malo sadja, tokrat so nas spremljale le divje češnje:
potem pa smo hribovci, še preden se dobro ogrejemo, že na vrhu!
In kaj se od tam vidi, s Slavnika, a?
Moooooorrrrrrrrjjjjjjjjjeeeeeeeeeeee!
Saj niti ni tako daleč! No, ja...
Še vozni park koče na Slavniku, ki je precej zanimiv in ga zbirajo:
Smo se že prej odločili, da si bomo danes pa privoščili kaj boljšega za pod zob, ampak sva se potem na Slavniku premislila. Smo samo malo počili in odšli naprej.
Malce pod vrhom pa imajo svoje pasišče mimice. Na vsakem cvetu jih je vsaj po pet, če ne več! Zgleda, da jim je zelo všeč! Nenavaden pojav, še nikoli jih nisem videl toliko na kupu!
Nismo pa se mogli upreti gostilni v Podgorju, lakota je bila prehuda in tudi obljuba dela dolg!
O, pa smo zelo dobro zadeli! Ob vsakodnevnem srečavanju sledi divjih svinj, je Helena seveda takoj, ko je gostilničar omenil merjasca, zatulila: "JA, TO BOM!"
In ni ji bilo žal!
In tudi jaz sem bil zelo zadovoljen z jurčki, ki so bili nadvse okusni. Še Leander se je tako napokal, na koncu še s palačinkami, da je
Saj nama tudi ni veliko manjkalo, po tako slastnem doživetju... ampak sva se še nekako obnašala in se zadržala.
Je pa to pomenilo, da je bil Tamauček spet nasmejan, ko je bilo treba it, jaz pa bolj čemerne volje... Najraje bi se zavlekel v kako grmovje in odspal kako kitico, dve, tri.
Potem smo hodili več ali manj ob progi, tja do kraškega roba. Zanimivo to videti enkrat čisto od blizu, v živo.
Morali smo iti skozi Podpeč, kjer je padalo dol tisto kamenje, na to smo se spomnili šele tam, ko smo gledali, zakaj neki so na steni skale privezane...
Mala vasica, stisnjena v skale, ima par zanimivih in starih hiš, free wifi točko! (WTF?) in cerkvico stisnjeno ob progi.
Sem se pa hitro potem začel jezit. Karte namreč niso prav nič štimale. Markacij ni bilo, oz. tam, kjer so, jih ne rabiš, tam, kjer bi pa morale bit... pa vemo, kako gre. Arrrrghhh.
Ceste, poti, vse je pomešano in v trenutku ne veš več, kje si. Le proga je pravilno vrisana. Slovenski Kartografski Čudež.
Ker smo seveda naredili velik, velik ovinek in kakih sto višincev brez potrebe, zaradi neoznačenih poti in blesavih kart, sem se pred Hrastovljami že kar dobro razburjal. Vse mi je šlo na živce in kraškega roba sem imel že polhn kufer.
Pa čeprav je bilo strašansko lepo!
Pomiril sem se šele v Hrastovljah v bifeju. Ki je bil k sreči odprt, leta 2007, ko smo se potepali po burji, je bil zaprt. Pivce vedno dobro sede po dolgem dnevu hoje.
Na koncu našega potovanja je Helena ugotovila, da sem bil vsak dan enkrat fino siten. Ja, super, no. Še srača, da ni vpletla besedice "vsaj"...
In tam na koncu Hrastovelj imajo... en tak lep plac! Večerja:
in postavitev šotora!
Še pokošeno travo smo spravili stran, da je ne bi steptali in da ne bi naredili kake škode.
In dan se je v popolnem miru prevesil v noč, le vlak je zavijal po svoji dolgi poti pod kraški rob. Ampak danes nismo vsi takoj zaspali, kava zvečer je nekomu delala precej preglavic!
Hodili smo 7:58h in naredili 24,03 km:
850 višincev gor in 1250 dol.
Jutri pa bomo že na koncu, kaj?
Vpiši se