Ja, res... da bi bili na morju, pa ne bi splezali na noben hrib?
Huh, težka.
Sploh, če je to tak markanten hrib kot je Sv. Ilija na Pelješcu. Saj sva s Heleno vzdihovala nad hribi že od Velebita naprej, na Pelješcu pa sploh. Ni bilo druge, kot da gremo malce v višave.
Doma sva se prej že kar nekaj pozanimala, a vseeno kakšne karte nisva imela. Saj sploh ne vem, če obstaja, tiste turistične so pa...
Nekaj takega kot tole:
Sva poslikala in k sreči se da fotke na fotoaparatu povečevat. To je nato postala naša karta. Čisto uporabna, pravzaprav. Vsaj poti so bile narisane...
Pa smo spet vstali sredi noči, komaj malce daniti se je začelo, ko smo že šibali iz Lovišt proti Orebiću. Pred šesto vsekakor.
Pa vseeno raje dam kako urico spanja, kot da potem opoldan hodim po vročini...
Nič kaj dosti nismo motovilili, ogledali smo si cilj, ki se je kazal nekje visoko in daleč!
Zavili spotoma še v pekarno, še dobro, da se odprejo zgodaj, in se na hitro še poslikali. Najbrž sem že priganjal!
Za v hrib smo samo trije, petnajstletnico je pa že malce težje prepričat. Smo jo moral kar lepo pustit spat v kampu.
Pa že prva malca!
Zanimiva pot, meni je zgledala ko kaka mulatjera. V vsakem primeru jo je nekdo nekdaj kar močno nadelal.
Kmalu je postalo vroče, k sreči pot zavije za hrib, tam pa je vse gozdnato! Senca! Pa iz mesta sploh ne zgleda, da bo kjerkoli kakšna senca.
Razgledi so vedno lepši
sem pa tja je pa treba tudi kako skalo podpret, da se ne zvali v dolino!
Ko prideš za vogal, kar se iz doline ne vidi, pa cela gozdnata dolina! Pasejo se konji, osli, travica, bori... skratka, kar en drug svet.
Še mimo lugarnice
potem pa res po odprtem do vrha, kakih dvajset minut. A je še zgodaj in malce pihlja. Ni nam hudega.
Vrh je pa itak takoj tu!
Razgledi fantastični, vidijo se skoraj vsi južni otoki Dalmacije, Mljet, Lastovo, Vis, Korčula, Hvar... vse je kot na dlani. Vse zgleda presneto blizu, otoki pa majhni, majhni, vsi nagneteni en čez drugega. Enkraten pogled, res!
Do vrha smo porabili kar tri ure. Počasi, z malicami, razgledovanjem in počivanjem. Nič hitenja, smo pohodniki!
Za sestop seveda uporabimo drugo pot, do lugarnice najprej po isti, potem pa gremo mi naokrog hriba!
No, nekaj časa je še šlo, oznake super in na veliko, zgleda so turisti res problematični in se izgubljajo povsod,
vse super, dokler smo v gozdu, ki nas brani pred vročino in lahko nabiramo še čajne sestavine in kakšne dodatne začimbe!
Potem pa zavijemo okrog vogala in... sonce nas potem spremlja vso dolgo pot v dolino. Ki je bila tokrat kar res dolga, saj je šla precej naokrog!
Mene sicer vročina ne moti toliko, Helena ima po parih urah hoje že vsega vrh glave! Tudi vode nam počasi zmanjkuje pa smo jo trogali gor kar dobro količino. Še pametno!
Tam nekje na sredi tiste neznansko dolge prečke srečamo Slovake. Gredo peš proti vrhu. Ura 11h. Ojej, tole pa bo še veselja, si mislim in jim tiste vročine in še dolge poti prav nič ne privoščim!
Že spodaj, pri pokopališču iščemo, a na žalost vode ni. Nekaj delajo in je vse skupaj nekje zaplankano.
Potem moraš pa na koncu še kakih 15 minut po asfaltu hodit. Oujea, kako to paše! Kako bi šele bilo, če bi bilo takrat kakih 36, 38 stopinj, ne pa lepih 27? Pa še to se nam je zdelo, da je vroče ko v peklu in da se bomo počasi kar vžgali.
A odrešitev je prišla kmalu! Pivo seveda ni moje...
Kar dobri dve uri in pol do dol! K sreči smo opoldan že dol, ta hudi vročini smo se izognili. Zgodnje vstajanje nam je zelo, zelo, zelo prav prišlo!
Super izlet je bil tole!
GPS še vedno naštiman na avto, zato vse manj natančno, bolj na približno. Eh, vedno pozabim...
Vpiši se