Bil sem v dvojni vlogi. Bil sem povabljen in bil sem organizator.
Bilo je nadvse luštno, super, enkratno in seveda tudi naporno. Zato se šele zdajle, v ponedeljek, počasi in s težavo prebujam...
Vse se je začelo s tem, da sem bil bolan. No, panika se je začela s tem, ostalo niti ne. Zato sem vso sredo pravzaprav prespal, da bi se ja pocajtal. In mi je tudi uspelo. Hura!
Ker v četrtek je že bilo potrebno iti gor, do koče, pogledat kako in kaj, se zmenit, zakurit, pripravit pač vse, kar se pripravit mora za en tak dogodek. Še malo sva se vozila do Črnivca, vreme je bilo super, le pihalo je kot noro.
Pa se zmenit še v 902, da slučajno ne zmanjka kaj prostora in to je to. Za četrtek bo kar dovolj, vse je pripravljeno, vsi smo v pozoru in čakamo!
Noč na petek ni bila ravno polna spanca. Skozi misli ti roji milijone zamisli, kaj vse si pozabil in kaj vse bi lahko še naredil. Pa pravzaprav nič ne moreš, zadnji dan je zadnji dan in kar je, je.
Lahko le spakiraš,
greš po hrano, vse skupaj zvoziš gor in upaš, da bo vse ok. Ker robe se potem kar nekaj nabere, take in drugačne...
Medtem pa že v mestu čaka avtobus na prve goste in Helena z njimi.
Midva s Tadejo sva bila tim, ki je bil že v koči in je moral imeti vse pripravljeno, ko pridejo prvi gosti. Par gostov pride celo prej, a to še ni tisti prvi šus. Ko pride večina, ki se mora skozi meglo prebiti do koče, se vsa zadeva šele prav začne!
Kar naenkrat zmanjka panike, saj se ne da prav nič več storiti: to je to! Dolgotrajne in natančne priprave zaležejo, ne moreš verjeti, kako zaležejo! Vse začne teči kot namazano in le par napak se nam prikrade.
Hrane, za katero me je bilo malce strah, da jo bo premalo, je ravno prav! Nekaj še ostane, a to mora!
Golobi letijo v zrak,
puške pokajo,
in vse strelivo se spremeni iz takšne oblike
v parih urah v takšno obliko:
Ljudje se zabavaj(m)o, kuhamo golaž
in ko se dan preveša v noč postajamo vedno bolj razigrani. Snežne skulpture začnejo rasti po okoliškem vrtu.
Nekatere avtobus zvečer odpelje v dolino, vsi se malce bojimo kako bo šlo, ker sneži, vendar je vse ok. Za vse tiste, ki pa so ostali pa se seveda ni za bat: žurali s(m)o ga dobro!
Pa vendar nas to zjutraj prav nič ne moti, da ne bi zagazili v sveže nametan sneg!
Do Črnivca v takemle gaženju sicer porabimo celo uro, smo pa zato potem veliko boljše volje! Škoda le za kakšen sonček!
Na Črnivcu še podoživimo vetrolom 13.7.2008, spijemo par kavic, pa je celotnega dogodka že konec!
To je vedno ta velika svinjarija - vse luštne reči se odvijajo mnogo prehitro! Zakaj mora tako hitro priti konec? Eh... Kakorkoli že, upamo, da so ljudje nekaj doživeli in da jim je bilo vse skupaj ravno tako všeč kot nam!
Helena se vsede na avtobus in jih odpelje nazaj v dolino, jaz jo pa mahnem spet čez hrib nazaj do koče. Tudi samemu mi je pravi užitek spet malce gaziti.
Potem smo še cel dolg dan pospravljali. Helena je pripeljala še Tamaučka gor, da smo ja lahko vse zvozili nazaj. Za en avto je bilo preveč robe. Pa tudi preveč dela za dvoje rok, so bile potrebne kar tri!
Toyota seveda ni Vitara, ki ji sneg ni šel do živega, zato sem se pri njej moral matrat še s temle, da sem sploh prišel s hriba dol:
no, ampak tudi avtomatiki gredo čist lepo po snegu. Če imajo verige gor, seveda...
In ko smo končno proti večeru prišli domov, vsi zmatrani, nas doma čaka še to, da je nafte zmanjkalo! Arghhh.
Zaradi vsega ni prav nič čudno, da smo malce zmatrani in da je šla cela nedelja v pospravljanje in da sva vsaj danes dopoldan zagrizla do Velike planine in se vsaj malo spucala. Tako sem pravzaprav šele zdajle kolikor toliko spet pri sebi. Še dobro za kulturni praznik, anede?!
Vpiši se