Težko je rečt, da poplave Krtine in okolice niso skoraj nič prizadele ker nekaj hiš je bilo kar dobro pod vodo.
In prav vsaka poplavljena hiša je tragedija svoje vrste.
Več o poplavah je napisala že Helena.
Pri nas doma ni bilo nič hudega. Le malo je priteklo v klet, ni moglo dovolj hitro odtečt. Ravno toliko, da smo vse dvignili.
Le majhna lužica na tleh.
Morda je bila instalacija podaljšanega žleba še najboljša ideja, drugače se še z žleba zliva v klet. Heh.
Radomlja je bila presneto visoka in le malo je manjkalo, da ni šla čez. Rešilo nas je Gradiško - zadrževalnik Drtijščica, kjer se je voda res dvignila ohoho visoko! Tole je Radomlja v petek, ko se vse skupaj še začelo ni. Potem so začeli zadrževat Gradiško a je zrasla skoraj do vrha.
Gradiško je raslo in raslo in raslo. Zakaj so začeli vodo spuščat ven sredi noči, in ne že kar sproti počasi, ne ve nihče. So pa vrgli pokonci vse prebivalce v bližini Radomlje, da jih ne bi zalilo sredi noči. Pa jih vseeno nekaj je, tiste najnižje.
Gradiško je ostalim rešilo rit. Dobesedno. Če bi vsa ta voda prišla do nas že prej... Krtina bi bila pod vodo. Tole ni slikano s potke okrog jezera, temveč s ta zgornjega nasipa! Parkirišče je še vedno pod vodo in to po osmih urah praznjenja - kar pomeni, da je bila voda še kar višje.
Pravzaprav je še danes - v četrtek - Radomlja še vedno tako visoka kot tistale prva slika, kar pomeni, da se Gradiško še vedno prazni in prazni in prazni.
Ja, včasih pridejo zadrževalniki presneto prav!
Potem smo seveda izrabili priložnost, ko je bilo v kleti že tako vse narobe, da jo lepo pospravimo. Huh, cel teden se že ubadamo s tem... Tona papirja je šla stran in tona smeti. Še sreča, da ravno zdaj Krtinska šola zbira star papir.
Tamauček je seveda vprežen v vse. Povsod ga je dovolj. Mi pa smo ugotovili, da mu fotrov klobuk presneto paše.
Je bilo pa treba ta teden tudi začet s pripravami za Krtinski Izziv 2010, ki bo kmalu napovedan. Pa sva šla z Markotom malo merit traso.
In izbrala sva si prečudovit dan!
Sva jo kar mahala in mahala, se nič kaj dosti ustavljala, a presneto uživala v sončku, igrah svetlobe
barvah zahajajočega sonca
in razgledom, razgledom in še enkrat razgledom. Že tako je bilo tako lepo - skoraj za dobit sladkorno, če bi pa bila še dopoldan, ko ne bi bilo mrča... Ojej.
In dol iz gozda sva v Moravče nazaj prišla ravno prav. Ob skoraj polni luni, ko je na drugi strani še žarelo odhajajoče sonce.
Jebela cesta, en tak popoldanski sprehod pa toliko lepega!
Sva pa naredila 17km in 800 višincev v skoraj točno treh urah. To bo nekako tri sedmine Ultre, ostalo bo pa treba še prehodit!
Mogoče danes še en del?
Vpiši se