Domače okno

Pravzaprav bi moral domačemu oknu ode pet. Ga poveličevat. Ga hvalit. Ga... no, saj razumemo.

Ampak res:

Razgled ni kar tako in vsako - jasno - jutro te lahko precej razveseli. Ali pa tudi popoldan. Skratka vsak lep dan! 

Doma se vsekakor premalo zavedamo tega daru. Kar pa ni čisto prav. Bo treba več gledat tjale čez proti Triglavu! Ker, če bolje pogledaš - kakor sem jaz tokrat, ko sem sliko povsem približal in jo potem še povečeval, dokler nisem videl prav vsega še v prvi liniji: Tosc, Veliki Draški vrh, Viševnik, Mali Draški vrh. Vse se vidi, ej! No, malo moraš povečevat ali pa čakat ravno pravo svetlobo, da se prvi greben loči od višjega triglavskega.

Malce bolj v levo se kaže tudi cel Ratitovec, spodaj na sredi pa kraljuje še Šmarjetna. Lahko bi skoraj videl kdo je gor!

In če bi se večkrat spomnil, da se z okna vidi tudi avtocesta, bi najbrž manjkrat stal v gneči!

A kaj, ko človek hoče vedno več in več in več!

Kaj bi šele bilo, če bi videl še vse tole z okna? Bi se najbrž moral preselit kam višje, zdaj pa moram zavit za ovinek.

Mi srce igra.

Z okna in izza ovinka.