Prav poseben praznik!

Prisežem, da sem jih vzel!

S police, tam, kjer so vedno! V voziček sem jih dal in jih potem še nekajkrat prekladal, da se ja ne bi pomečkali.

Oblati namreč. Vzel sem jih, res!

Ampak v nedeljo zjutraj jih ni bilo nikjer. Ne v špajzi, ne v kuhinji, ne v dnevni sobi, ne v kleti, ne v garderobi, ne v spalnici. Niti na računu jih ni bilo. Nikjer.

Ojej. TO pa je nerodno! Kako pa naj zdaj naredim torto?

Pa smo se znašli. Še sreča, da je slavljenka prizanesljiva in da je vedno za nove ideje... In da nas je bilo ravno prav, sedem.

Končno smo lahko jedli samo kremo, pa še vsak je dobil natanko enak delež. In čeprav smo se vsi pritoževali o nasitnosti in koliko je tega veliko, do večera ni ostalo prav nič. Nič.

Vse najboljše, ljubezen moja!