Mangrt

Tale Mangrt se nama je pa res izmikal!

In skoraj mu je uspelo, le čisto malo je manjkalo, pa bi ga morala prepustit nekim drugim časom. Čisto malo.

In to tako zaradi vremena, kot tudi zaradi drugih, bolj psiholoških, vzrokov. Ampak o njih drugič, vse skupaj spada med strahove, med strme trave...

Takole sva začela najin dopust. V koči na Mangrtskem sedlu, en dan zvečer. Nikjer nikogar, le midva, oskrbnik in mraaaaaaz. In Mangrt seveda.

In vsega skupaj le par stopinj, dež, slabo vreme in polno sodre na vrhu. Ja, tole je pa res super! Vse te megle, oblaki, meglice... Grrrr, pa ravno zdaj?!

Viš si je naredil dobro kapo, skupaj z Montažem sta bila kar precej bela od sodre in snega. Pa je Viš malce nižji od Mangrta. Ojej.

Še sobo sva imela z direktnim pogledom na vrh, da bova ja videla ali sneži, ali dežuje ali pa padajo prekle z neba...

Ponoči naju dobro premrazi, zjutraj pa naju zbudi kar dobro vreme, problem je le v štirih stopinjah pri koči. Koliko stopinj je torej na vrhu?

Odpeljeva se na sedlu in gledava in čakava. Premraz, preveč sodre. Tole nikakor ni varno za naju.

Ampak večina ostalih se ne sekira. Nekdo je šel gor celo v kratkih hlačah. Midva pri štirih stopinjah zavita v jakne samo gledava. Morda gre pa po Italijanski! No, nekaj jih gre res tam, dva se celo vrneta iz Slovenske smeri, a nekateri vztrajajo. Zgleda, da so imeli tokrat srečo, naj jih spremlja tudi vnaprej. 

Za naju tole ni. Čakati bi morala - kakor je predlagal oskrbnik v Koči - vsaj do enajstih. Da se fino otopli, da tista sodra zgine tudi z vrha in iz kakšne grape.

Zato Mangrtu tokrat pomahava - prideva drugič!

Naslednjič se podava proti njemu čez par dni. Vreme spet malce spremenljivo, dežuje, mavrice povsod okoli naju.

A tokrat ne zliva celo noč, napoved za naslednji dan pa je mnogo boljša. Morda pa nama tokrat celo uspe?!

V koči nas je tokrat celo nekaj več, obeti lepega vremena privabljajo! Spiva kot dva topa, jaz se celo ne zbujam vsako uro, čeprav ponoči prehodim vsaj trikrat gor in dol. Za vsak slučaj... 

A zjutraj je občutek dober, strah se je pritajil, še vreme je super odlično!

Ni druge, kot da končno že zaplezava v to presneto grapo!

Potem nama kar dobro gre. S samovarovanjem imam itak toliko dela, da gledam več ali manj v steno in ne delam nepotrebne panike. Le sem in tja se pritožujem...

Za preganjanje strahu iznajdem dve krilatici - ena je ta, da so tule gor plezali ljudje že v šlapicah, kar meni sicer nič ne pomaga, a si mislim, da če drugi prilezejo gor v šlapah, jebela cesta, no... bom pa jaz tudi polno opremljen. Nekako že, ne? Druga pa je namenjena hujšim zadevam in se imenuje "dražljiva izpostavljenost", kot sem besedno zvezo zasledil v neki knjigi. S tem si mirim živčke, ker ne zmorem razumeti, zakaj bi nekdo sploh hotel imeti "dražljivo izpostavljenost"!?

Adrenalinska odvisnost ljudi me vsekakor že dolgo časa mnogo preveč moti. Ne hodim v gore zato, da bi imel "dražljivo izpostavljenost", ne hodim v gore zato, da bi me špikal adrenalin na vsaka dva metra. Imam otroke in adrenalina že dolgo vrh glave. V gorah pa bi rad hodil, imel mir in se počutil majhnega ter si s tem izravnaval svoj človeški ego.

Kakorkoli že, kar dobro napredujeva.

Pot je res zelo vzorno zavarovana. Se pa seveda razlikujejo mnenja, kje bi moralo biti kaj bolj zavarovano in kje kaj manj. Vsakemu posamezniku leži kaj drugega, nekomu ne gre poplezavanje, nekomu ne gredo izpostavljene prečnice. Ali pa krušljive poti. Naprimer meni. 

A tokrat so vse prečnice super zavarovane, nič se ne morem pritoževat. Pritožujem pa se lahko zaradi krušljivosti. No, vsaj nekaj! Nekatere kamenčke celo postavljam nazaj na svoje mesto, preden odletijo spodaj na Heleno... Včasih preprosto ne moreš stopit nikamor, kjer ne bi zvrnil vsaj pesti kamenja. In potem je res težko razumet, da se nekateri po vsej tej krušljivi grapi sprehajajo brez čelade. Ampak...

Midva pa rineva.

In sem in tja opazujeva "dražljivo izpostavljenost". Ah.

Tam vmes nekje nekaj sopiham in se komaj privlečem čez manjši kamin. Helena pod menoj se čudi, prav enostavno se ji je zdelo... Hm, zgleda sem par stopov izpustil in hotel vse prepreke prebresti v enem polnem zamahu. Le koleno sem imel čisto nekje pod brado.

Končno se grapa unese, na drugo stran pada druga, poti pred nama pa ni več veliko.

Le da se v tem delu še najdejo deli grapic, kjer še domuje sodra. Si ne upam predstavljati, kako je bilo tule dva dni nazaj z vso tisto zmrznjeno sodro. Brrr.

Potem pa sva le gor. 

In do dol zgleda kar lepo spoštljivo.

Razgledi so kar ok, vendar le proti zahodu. Na vzhodu se že delajo meglice in se pnejo po pobočjih Mangrta, Tudi vrh se že sem in tja ovije v meglico. Morda pa bi kaka ura manj spanja pripomogla k boljšemu razgledu, zaspanca!

Križ na vrhu je v določenih vremenskih razmerah najbrž vedno dober objekt za slikanje. Čemu pa se sploh nahaja na samem vrhu, pa ne bi vedel. 

Midva sva pa vesela. Jaz še posebej, ko pa sem tokrat premagal nekaj velikega... pa ne gore. Goro briga za mene, naju, nas. Tam je in tam bo. Ali pa je ne bo, povsem vseeno ji je. Le nam, majhnim človečkom se vedno zdi, da te Gore osvajamo. Pravzaprav kar malce patetično, naredili pa bi vse, da bi v lastnih očeh zgledali močnejši in boljši. Še celo od Gore. Ne bi se mogli bolj motiti...

Za navzdol se mi je zdelo, da bo Italijanska pot bolj dolgočasna, a je pravzaprav kar super. Tistih jeklenic je na koncu kar nekaj in niti ne tako malo, kot sem si sam predstavljal. Je pa super to, da je v spodnjem delu poti skala odlična in od krušljivosti zgornjega terena ni več ne duha ne sluha. Kar pomeni, da mi je bilo všeč! Juhu!

Skoraj na koncu (njegovem začetku) srečava možakarja, ki naju vpraša, koliko je še do vrha. Hm, hm, hm. Za nameček izveva, da je bil že n-krat na Triglavu (33x v enem letu!), na Grossglocknerju, na Mont Blancu itd. Ampak zdaj že sedem let ne hodi več. Poslovim se prej, preden nama izlije celotno življenjsko zgodbo, priznam, da mi takele - opravičevalne si - zgodbe ne gredo. Je naju po uri vprašal le zato, da je nekomu lahko povedal, da je bil n-krat na Triglavu? Le zato, da je opravičil svoj rastoči trebuh? Le zato, da se je sam spomnil na vse tiste slavne čase? Le zato, da je pokazal, da se ni niti pozanimal o sami poti?

Pri tem mu jaz, midva, kdorkoli, na žalost težko pomagamo. Odnosa do hribov ne gradiš z ljudmi in z lastnimi dosežki, gradiš ga z goro samo. Pojdi naprej, sopihaj in se matraj. Trpi. Plazi se, skači, hodi in tekaj. Premaguj sebe in lastne strahove. Živi. Vse ostalo pride samo.

Prav lepi 2h do gor in 1:20h dol.

Na sedlu je tokrat vsaj sedemstopetinštirideset turistov, dva avtobusa in še kaj. Prebijanje v dolino nama bo vzelo kar nekaj časa po vseh teh serpentinah!

Še mimo snemanja filma (Gremo mi po svoje 2?) jo švigneva tik pred zaporo

in greva veselo, ponosno in zadovoljno proti naslednjim dnevom najinega dopusta!