Premagan

by piskec 2. avgust 2012 18:39

Popolnoma premagan! Do dna duše in še malo naprej!

Človek je sam sebi najhujši sovražnik. Res, da tega ne spoznaš velikokrat, a ko enkrat spoznaš... spoznaš na polno! Do konca in morda še malo čez.

Začelo se je pravzaprav sanjsko. Hudo romantično sva zvečer nad Pecolom zrla v hribe na eni:

in potem še izpred koče Brazza na hribe na drugi strani:

Koča Brazza je prijetna, spanje je tudi po italijanskih kočah z izkaznico PZS le 10€, čaj tudi ni problem, le pri pivu se ne smeš spozabit. Od 4 do 5€ je vseeno preveč. Sicer pa ga jaz itak ne smem, ha!

Ja, Brazza je bila v nasprotju s kočo na Mangrtskem sedlu topla, prijazna in prav nič vlažna. Vse to sta naredila majhnost in les. Čeprav so bili z nama še štirje starejši gospodje, že dolgo nisem tako udobno in dobro spal. 

Sva se zato zjutraj kar malce preveč obirala. Je bilo treba še dol na Pecol v avto po vse stvari. Sonce pa se je že sprehajalo okrog vrhov.

Sicer je koča blizu, a se dvajset minut kar nabere. Sicer pa nič hudega, cel dan je pred nama, časa več kot dovolj!

In sva se zapodila proti vrhu Špika Hude Police. A to ni bil najin osnovni cilj. Osnovni cilj je bila tokrat pot Ceria Merlone! Že prejšnji dan sva razmišljala o tem, morda bi šla od koče Corsi, a me je že takrat stiskalo in sem raje izbral prvi del, kjer se lahko morda malce bolje in hitreje umaknem, če bi šlo kaj narobe. Še posebno me je matral - še preden sem sploh kam prišel - tisti del počeznega prečenja po policah. Sem že vedel...

Kar pomeni le, da nisem bil čisto neobremenjen, najbrž se je v meni že hudo kuhalo, a si tega nisem hotel priznati. Niti Heleni, kaj šele samemu sebi!

Pot po pobočjih je pravzaprav krasna, resnično. Mulatjera, široka in res dobro speljana. Razgledi fantastični, le buljila sva lahko!

Potem pa se je ves tisti lep dan, vsa tista romantičnost, enkratni razgledi, kozorogi in vse skupaj spremenilo v pravo nočno moro!

Ni dolgo trajalo, ko me je začelo tresti in so se po glavi začele poditi grozotne misli. Strah, pa ne samo strah, temveč STRAH z velikimi črkami je začel svoj uničevalni pohod!

Tokrat je bilo to nekaj povsem drugega, ni bil strahec, ki te malce prime, ne! Bil je STRAH, ki te ohromi, strah, ki povzroča paniko, strah, ki škoduje! Še nikoli kaj takega! Po dobri uri in pol sem se zgrudil na tla in se prvič razjokal.

Kar tam, sredi mulatjere.

Seveda me je bilo sram v dno duše, še prav dobro nisem niti vedel, kaj se sploh dogaja z mano, pa kar takole... Zlezem skupaj? Se splašim kot tista punca zadnjič, ko sem ji pomagal? Ko me zmanjka in se ulijejo solze brez ovir? Ja, do konca in nazaj me je bilo sram, še sreča, da sva bila na poti (zaenkrat še) sama!

Seveda ne bi bil dec, če ne bi silil naprej. Seveda grem naprej! Saj bo šlo! Kje pa, to je samo prehodno! Kmalu bo bolje! In sem šel še kake pol ure, do razpotja.

Ovinek, dva sem nato še zdržal, potem pa me je začelo zvijati še trikrat huje, čeprav sem že prej mislil, da težje pa že ne more bit!

Tole je v knjigi opisano kot udobna mulatjera. Roko na srce, to ravno ni, a prav nekaj neverjetno hudega pa tudi ni!

Korak se zaustavi, trest se začneš nekontrolirano, vse skupaj skoraj odpove. Najhuje pri vsem pa je sama glava, v kateri vse te spremembe odzvanjajo, telo le nekako poriva naprej inercija.

In ko ti skozi možgane prvič zareže misel na to, da te do popolnega miru, kjer ti nihče nič več ne more in bo svet prijazen, miren in tih, in se ti ne bo nikoli več treba zafrkavat s temi travami, loči le en sam samcat korak v stran... je pa čas, da s skrajnimi močmi najdeš v glavi še kako pametno misel!

Pa čeprav je zmožna le ukaza, da se zgrudiš na tla in se spet zjokaš do konca in še malo naprej.

Potem sva oba spoznala, da tako pa le ne gre. Da ne grem naprej. Da ostanem tu. Naprej ne bo šlo, nikakor!

Le upal sem lahko, da bo sploh šlo nazaj! Kdo pa bi lahko natanko vedel ali mi bo sploh uspelo?

Pa se je izkazalo, da mi je že zaradi odločitve, da danes Ceria Merlone odpade, mnogo lažje pri srcu. In da morda lahko pridem vsaj do vrha Špika hude police, če že ne drugega.

Škoda bi bila, če ne bi šel gor, Viš je bil prekrasen v vsej svoji lepoti. In njegove Božje police!

In prepadi in skale in... in... in... no, napada nisem več imel, sem bil pa presneto počasen. A bilo je res prekrasno!

Na vrhu nas je bilo par minut le par, a se je že slutilo, da proti vrhu hodi cela stotnija ljudi. Vrh je namreč nenormalno veliko obiskan! Od ljudi in od živali!

Dol je šlo potem zelo počasi. Bil sem previden in si nisem prav nič zaupal. Pa še ves poklapan, premagan, razturan do popolnosti od znotraj navzven! Kup nesreče, ki mu ni uspelo. Kup nesreče, ki se ne zaveda, kaj ga je sploh zadelo!

Svinjarija je, da se ravno tistega, kar imam tako rad, tako presneto bojim! Da mi ravno hribi delajo take težave, pravzaprav še mnogo večje, kot si jih sploh upam predstavljati!

In človek bi mislil, da se po vseh teh letih življenja že kaj pozna! Japajade, presenečenja se vrstijo po tekočem traku!

Jokica. Bu!

K sreči so nekateri, ki teh strahov ne poznajo!

Tile umetno naseljeni kozorogi okrog Montaža ne poznajo niti strahu pred človekom. Neke tri metre razdalje je za njih povsem dovolj, zdi se, da dobro vedo, česa je zmožen človek.

Družino sva srečala malo pod vrhom. Potem so se motivilili okrog naju še na vrhu in potem še celo pot do doline. In prav nič jih ni bilo strah. Zakaj in kako to, da so izbrali med vso tisto stotnijo ljudi prav naju, pa ne bi vedel.

In takih malih mladičkov tudi še nisem nikoli srečal, saj sta se komaj znala oglašat!

Tako je bilo s časom tudi meni vedno lažje pri srcu, vsaj glede strahu. Seveda pa sta rasla Slaba Vest in Sram. In to hitro rasla! Zelo hitro.

Sam sebe sem torej spet premagal. Le da tokrat v povsem drugo smer, kot je bilo načrtovano. Ne izide se vedno po željah... Gora bo počakala, enkrat se bom spet moral spoprijeti s tem, kar me čaka na teh strminah! Nekaj je na teh strmih travah, ki mi znajo tako na polno zlesti pod kožo, v glavo. Prejšnje življenje ali jasnovidnost?

Konec je bil nato povsem v skladu z mojo naravo, ko je treba smer življenja spreminjati po lastni volji.

V Bovcu sem se prodal za pico, kavo in kokakolo. Zvečer sem že vozil na Mangrtsko sedlo. 

In sebi in mojemu Strahu v opomin in spomin zlezel naslednji dan na Mangrt

Jebat ga.

Tags:

osebno | resnobnosti

Komentarji (9) -

Wega
3. 08. 2012 21:24:41 #

Uh, panika, kaj? Ne vem pa zakaj bi morala biti poleg še Slaba Vest in Sram? Ok, fino, cel kup ljudi Ni nestvarno strah prečenja mulatjere, ampak to še ne pomeni, da so zato kakorkoli boljši ali da so na to lahko celo ponosni in vzvišeni.

Aja, oftopik sicer, ampak če že ne sram pa vsaj nerodno bi mi bilo pa če bi na svojem blogu gostil reklamo "POZOR čestitamo, vi ste današnji dobitnik 500€, pritisnite gumb "DA" preden se čas izteče"

piskec
3. 08. 2012 21:53:37 #

Rado, ti nisi ravno primerek tipičnega človeka množice, zato morda tudi o tem kdaj razmišljaš.

In ja, seveda, Sram je ogromen, Slaba vest pa nič ne zaostaja. Poskusi kdaj. Nič nisem govoril o boljših, slabših, a vseeno je ego pač ego. In v takih primerih je užaljen in presneto ga je sram. Jaz sem edino toliko blesav, da sploh o tem pišem. Ampak take so moje borbe... Smile Saj me ni velikokrat sram pred drugimi, sem in tja pa me le primer. A obstaja tudi sram pred samim seboj, ta je mogoče še bolj zoprn. Saj veš, da si sebe pustil na cedilu in podobno. Bljaki. Čuda dela glava!

Ja, prav panika je bila, pravzaprav prvič. Nič kaj je ne bi rad srečal še kdaj. Se bom moral drugič podat med strme trave bolj opremljen podat. Vsaj z dovolj robčkov... Smile)))

Ok, tiste reklame pa pustiva... Ahhh, imaš čisto prav, a sam sebe sem štihnil v hrbet in zdaj imam. Še nekaj časa bom(o) moral potrpet. Čaki... ali pa tudi ne!!

Hvala prjatu!

Wega
4. 08. 2012 13:10:56 #

E pa sad. Napde panike ali bolje rečeno iracionalnega strahu mi niso tuji. Moja tavelka tamala ime enega najpogostejših, namreč pred iglami (jemanje krvi, celo merjenje pritiska) sam pa sem jih v takšni in drugačni obliki doživljal ob najbolj nepričakovanih mestih (enkrat na primer med že rutinsko šesto ali sedmo krvodajalsko akcijo). Tako si točno predstavljam tista "butasta" vprašanja, ki se podijo po glavi. Ko smo se nekje na pol poti od Kredarice proti Triglavu ustavili za foto seansico sem imel prav take čudne napade. Vsi so se nekaj hahljali in bili vsi prešerni me ni pa se je zdelo da bo vsega skupaj zdaj zdaj konec, roka mi bo vsak čas postala gumijasta in prijem bo popustil, koleno bo klecnilo in kar videl sem se, kako padam in padam in take. Stal sem ujet tam na klinih med dvema planincema in nisem mogel nikamor. Pojdimo vendar naprej, pojdimo vendar dalje!

lh4.googleusercontent.com/.../DSC00093.JPG

Meni je pomagalo usmerjeno dihanje in preusmeritev misli. Kaj bo tebi pomagalo ne vem, vsekakor pa avtogeni trening ne bi škodil (vem da se sliši znucano ampak če je pa res - res da pomaga in res da je znucano)

Za reklame pa oprosti, ni bilo mišljeno tako resno kot je izpadlo.

Vreme
4. 08. 2012 21:36:15 #

Dokazal si dvoje. Da smo vsi krvavi pod kožo in tako so tudi solze lahko del nas. Zakaj bi se jih sramovali?  Tudi sam kdaj kakšno potočim, predvsem, ko me preplavijo močna čustva in nikdar jih nisem poskušal skrivati. Je pa res, da pri meni ponavadi ni bil strah ampak veselje. Kot drugo pa vse je v glavi, no saj to pa ja vemo, mar ne?

Sicer pa verjame, da ti bo naslednjič uspelo brez problemov. Pravilo premagovanja straha pravi, da ga premagaš tako, da se z njim soočiš. Za padalce vem, da z strahom opravijo takoj. Če se jim ne odpre glavno padalo in doskočijo z rezervnim, takoj po pristanku spet poletijo in skočijo, pravijo, da za to, da jih potem drugič ni več strah ;)

piskec
5. 08. 2012 18:05:46 #

Fanta, lepa hvala za vse vajine besede, pridejo vsekakor prav. Ampak...

Se mi zdi, da nisem ravno najbolje napisal, za druge to ni nobena drama.

Tole ni bil običajni strahec. Takega, kot imaš ti Rado na žici, ga imam na žalost vsaj desetkrat v takem dnevu. Noči pred izleti ne morem spat. Na prehodih diham tako na glas, da me vsi čudno gledajo. Ampak to ni nič, res popolnoma nič, v primerjavi s tem, kar me je tukaj zagrabilo! S strahovi se kar naprej ukvarjam, takimi ali drugačnimi, močni, šibki, tako veliko jih je in tako sem jih že navajen, da niso niti vredni omembe.

Zapri očke, pozabi, ne glej, saj bo minilo, avtogeni trening, premagovanje straha? Dajta no! Ja, v vseh tistih primerih ja, kot sem opisal v prejšnjem odstavku, ampak tule? Res mislita, da lahko človek v tistem trenutku sploh misli?  

S strahom, ki mi dela noge gumijaste in roke lesene imam opravka na vsakem presnetem hribu. Pri vsakem klinu, pri vsaki zajli, pri vsakem prepadu! Vsakič znova se mi padalo ne odpre! Vsakič znova! In ja, vsak presnet vikend grem spet v hribe in vadim. In vadim. In vadim. In vadim.

In se matram. Mnogo bolj, kot si lahko kdo misli.

In naj vama zaupam eno skrivnost: prav nič NE pomaga! Celo slabša se! Najbrž celo ne bo nikoli nič bolje. Tako, da lepe želje na žalost ne bodo dovolj. Če me drugič zagrabi nekje sredi klinov in prepadov, si najbrž ne bomo več pisali.

wega
6. 08. 2012 10:17:17 #

ok.

piskec
6. 08. 2012 12:05:37 #

Kaj zdej ok?

Prav fajn sem se razgrel, pričakoval debato, zdaj pa... ok? Smile

Se opravičujem za jezo in nestrpnost, ampak po pravici povedano me zadeva utruja. Naporno je.

Naj grem štrikat šale, plest kape ali kaj podobnega, kjer višina ni obveza? Uf, koliko neke voljo manj bi bilo potrebno le za osnovno življenje... Tako pa se že v ponedeljek začne s strahcom, kam bom šel v soboto.

Neverjetno, da sploh še funkcioniram, jebela cesta.

Glede reklam pa se nič ne sekiraj. Si imel čisto prav, le opomin se potreboval. Saj lahko dam milijon drugih, ne pa ravno tehn, ta najbolj zoprnih, ki migotajo in se bleščijo. Ampak tako se to meri - najbrž so najboljše v klikih...


wega
6. 08. 2012 13:44:34 #

Ok kot ok, kaj naj pa rečem? Me je že prijelo, da bi se spustil v tisto debato ala, saj veš (odlomek)

"...putika pa panika pa te reči, mogoče ti pa hoče tvoja podzavest kaj pvedati, pa ne poslušaš..."

ampak v takele še sam več ne verjamem. V bistvu sem sam take reči v resnici doživljal v veliko manjših dozah in še takrat se mi je le redko uspelo izvleči samo z autosugestijo. Kako je tebi si lahko samo predstavljam - pa še to samo približno. K kakemu strokovnjaku te najbrž ne vleče, tako da pojma nimam kako bi ti lahko pomagal.

Pojdi enkrat še na bungee jumping, pa da vidiš, če te bo tudi takrat zagrabilo ;)

piskec
6. 08. 2012 21:00:14 #

Ah, bungeeeeeeeee. Ne, najbrž me tam ne bodo videli. Oh, ne, kje!!!!!!

Ja, sem pomislil tudi na podzavest. Saj zato pa pravim - v nekem drugem življenju se mi je kaj zgodilo na teh presnetih travah, ali pa sem jasnoviden. No, vsekakor upam, da se je ŽE zgodilo. Smile

Ampak podzavesti pa že ne bom dal dihat. Naj se gre solit. Uporabljam pač isto taktiko kot pri gojzarjih. Enkrat se nekdo navadi. Gojzar ali pa noga, meni je čisto vseeno.

Čeprav malce pa le opažam, da je tole včasih naporna taktika. Včasih je bolje kupit dovolj velike gojzarje, ne?

Kakorkoli že, zdaj me je še dodatno strah za to, da me panika ne prime kje v kakem kočljivem položaju. Huh, tale paleta strahov se samo še veča!

Pomagat pač ne more nihče, dedci to sami pošlihtamo, če se le da! Pomaga pa, da se vsaj kdo pogovarja, saj veš, da lahko malo jamram. Saj bi lahko mnogo več... pa vas malo šparam!

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS