Popolnoma premagan! Do dna duše in še malo naprej!
Človek je sam sebi najhujši sovražnik. Res, da tega ne spoznaš velikokrat, a ko enkrat spoznaš... spoznaš na polno! Do konca in morda še malo čez.
Začelo se je pravzaprav sanjsko. Hudo romantično sva zvečer nad Pecolom zrla v hribe na eni:
in potem še izpred koče Brazza na hribe na drugi strani:
Koča Brazza je prijetna, spanje je tudi po italijanskih kočah z izkaznico PZS le 10€, čaj tudi ni problem, le pri pivu se ne smeš spozabit. Od 4 do 5€ je vseeno preveč. Sicer pa ga jaz itak ne smem, ha!
Ja, Brazza je bila v nasprotju s kočo na Mangrtskem sedlu topla, prijazna in prav nič vlažna. Vse to sta naredila majhnost in les. Čeprav so bili z nama še štirje starejši gospodje, že dolgo nisem tako udobno in dobro spal.
Sva se zato zjutraj kar malce preveč obirala. Je bilo treba še dol na Pecol v avto po vse stvari. Sonce pa se je že sprehajalo okrog vrhov.
Sicer je koča blizu, a se dvajset minut kar nabere. Sicer pa nič hudega, cel dan je pred nama, časa več kot dovolj!
In sva se zapodila proti vrhu Špika Hude Police. A to ni bil najin osnovni cilj. Osnovni cilj je bila tokrat pot Ceria Merlone! Že prejšnji dan sva razmišljala o tem, morda bi šla od koče Corsi, a me je že takrat stiskalo in sem raje izbral prvi del, kjer se lahko morda malce bolje in hitreje umaknem, če bi šlo kaj narobe. Še posebno me je matral - še preden sem sploh kam prišel - tisti del počeznega prečenja po policah. Sem že vedel...
Kar pomeni le, da nisem bil čisto neobremenjen, najbrž se je v meni že hudo kuhalo, a si tega nisem hotel priznati. Niti Heleni, kaj šele samemu sebi!
Pot po pobočjih je pravzaprav krasna, resnično. Mulatjera, široka in res dobro speljana. Razgledi fantastični, le buljila sva lahko!
Potem pa se je ves tisti lep dan, vsa tista romantičnost, enkratni razgledi, kozorogi in vse skupaj spremenilo v pravo nočno moro!
Ni dolgo trajalo, ko me je začelo tresti in so se po glavi začele poditi grozotne misli. Strah, pa ne samo strah, temveč STRAH z velikimi črkami je začel svoj uničevalni pohod!
Tokrat je bilo to nekaj povsem drugega, ni bil strahec, ki te malce prime, ne! Bil je STRAH, ki te ohromi, strah, ki povzroča paniko, strah, ki škoduje! Še nikoli kaj takega! Po dobri uri in pol sem se zgrudil na tla in se prvič razjokal.
Kar tam, sredi mulatjere.
Seveda me je bilo sram v dno duše, še prav dobro nisem niti vedel, kaj se sploh dogaja z mano, pa kar takole... Zlezem skupaj? Se splašim kot tista punca zadnjič, ko sem ji pomagal? Ko me zmanjka in se ulijejo solze brez ovir? Ja, do konca in nazaj me je bilo sram, še sreča, da sva bila na poti (zaenkrat še) sama!
Seveda ne bi bil dec, če ne bi silil naprej. Seveda grem naprej! Saj bo šlo! Kje pa, to je samo prehodno! Kmalu bo bolje! In sem šel še kake pol ure, do razpotja.
Ovinek, dva sem nato še zdržal, potem pa me je začelo zvijati še trikrat huje, čeprav sem že prej mislil, da težje pa že ne more bit!
Tole je v knjigi opisano kot udobna mulatjera. Roko na srce, to ravno ni, a prav nekaj neverjetno hudega pa tudi ni!
Korak se zaustavi, trest se začneš nekontrolirano, vse skupaj skoraj odpove. Najhuje pri vsem pa je sama glava, v kateri vse te spremembe odzvanjajo, telo le nekako poriva naprej inercija.
In ko ti skozi možgane prvič zareže misel na to, da te do popolnega miru, kjer ti nihče nič več ne more in bo svet prijazen, miren in tih, in se ti ne bo nikoli več treba zafrkavat s temi travami, loči le en sam samcat korak v stran... je pa čas, da s skrajnimi močmi najdeš v glavi še kako pametno misel!
Pa čeprav je zmožna le ukaza, da se zgrudiš na tla in se spet zjokaš do konca in še malo naprej.
Potem sva oba spoznala, da tako pa le ne gre. Da ne grem naprej. Da ostanem tu. Naprej ne bo šlo, nikakor!
Le upal sem lahko, da bo sploh šlo nazaj! Kdo pa bi lahko natanko vedel ali mi bo sploh uspelo?
Pa se je izkazalo, da mi je že zaradi odločitve, da danes Ceria Merlone odpade, mnogo lažje pri srcu. In da morda lahko pridem vsaj do vrha Špika hude police, če že ne drugega.
Škoda bi bila, če ne bi šel gor, Viš je bil prekrasen v vsej svoji lepoti. In njegove Božje police!
In prepadi in skale in... in... in... no, napada nisem več imel, sem bil pa presneto počasen. A bilo je res prekrasno!
Na vrhu nas je bilo par minut le par, a se je že slutilo, da proti vrhu hodi cela stotnija ljudi. Vrh je namreč nenormalno veliko obiskan! Od ljudi in od živali!
Dol je šlo potem zelo počasi. Bil sem previden in si nisem prav nič zaupal. Pa še ves poklapan, premagan, razturan do popolnosti od znotraj navzven! Kup nesreče, ki mu ni uspelo. Kup nesreče, ki se ne zaveda, kaj ga je sploh zadelo!
Svinjarija je, da se ravno tistega, kar imam tako rad, tako presneto bojim! Da mi ravno hribi delajo take težave, pravzaprav še mnogo večje, kot si jih sploh upam predstavljati!
In človek bi mislil, da se po vseh teh letih življenja že kaj pozna! Japajade, presenečenja se vrstijo po tekočem traku!
Jokica. Bu!
K sreči so nekateri, ki teh strahov ne poznajo!
Tile umetno naseljeni kozorogi okrog Montaža ne poznajo niti strahu pred človekom. Neke tri metre razdalje je za njih povsem dovolj, zdi se, da dobro vedo, česa je zmožen človek.
Družino sva srečala malo pod vrhom. Potem so se motivilili okrog naju še na vrhu in potem še celo pot do doline. In prav nič jih ni bilo strah. Zakaj in kako to, da so izbrali med vso tisto stotnijo ljudi prav naju, pa ne bi vedel.
In takih malih mladičkov tudi še nisem nikoli srečal, saj sta se komaj znala oglašat!
Tako je bilo s časom tudi meni vedno lažje pri srcu, vsaj glede strahu. Seveda pa sta rasla Slaba Vest in Sram. In to hitro rasla! Zelo hitro.
Sam sebe sem torej spet premagal. Le da tokrat v povsem drugo smer, kot je bilo načrtovano. Ne izide se vedno po željah... Gora bo počakala, enkrat se bom spet moral spoprijeti s tem, kar me čaka na teh strminah! Nekaj je na teh strmih travah, ki mi znajo tako na polno zlesti pod kožo, v glavo. Prejšnje življenje ali jasnovidnost?
Konec je bil nato povsem v skladu z mojo naravo, ko je treba smer življenja spreminjati po lastni volji.
V Bovcu sem se prodal za pico, kavo in kokakolo. Zvečer sem že vozil na Mangrtsko sedlo.
In sebi in mojemu Strahu v opomin in spomin zlezel naslednji dan na Mangrt!
Jebat ga.