Ne, jaz pa v soboto nisem bil ne na osnovnošolskem, ne na maturantskem srečanju. Ne vem, kaj je vse prijelo, a tele obletnice se vrstijo povsod... Ali pa imajo to samo ženske.
Jaz sem se udeležil V. Srečanja vremenskega društva ZEVS in vremenskih navdušencev.
Sredi gričkov nekje nad Trebnjem se nas je dobilo nekje šestnajst. Za naše malo društvo kar super!
Gostitelja Irena in Tomaž sta nas razvajala na vseh koncih. Že prostor je bil preprosto enkraten, Hram, na novo krit s slamo, notri pa urejen ravno prav za kakšen žur. Če bi jaz imel kaj takega, bi bilo presneto nevarno. Ne bi me spravili več ven...
Še cviček je bil enkraten, pa ga ravno ne cenim ne vem kako! Da o drugih pojedinah ne govorim! Perutnine bi pojedel še več, pa mi je bilo že malo slabo... (Perutnina so bili princes krofi v obliki nekih ptičev... - ne vem, sem prehitro jedel!) Res, gostitelja sta tako lepo skrbela za nas, da mi je bilo presneto žal, da moram še odpeljat domov. Najraje bi kar tam ostal in žural dolgo v noč, kdo pa bi se branil vsega tistega cvička. Tako pa sem moral biti mona in gledat cviček le od daleč.
Napletli smo nekaj novih vezi, utrdili stare. Malo sem jih moril z uradnim delom, a ne preveč. Saj se tudi ne pustijo. Kar je čisto prav!
Problem je, ker nas je malo. Ko je baza majhna, ne moreš ravno pričakovat, da bodo vsi vse znali. Sicer pa imam raje mojstre za vreme, kot za računalništvo. A upam, da smo spletli nekaj novih vezi, ki znajo rodit kaj presneto zanimivega. Elektroniki so zelo dobrodošli v tem fohu.
Skratka, cel dan smo preklepetali, se menili in razpravljali o nekdanjih in o bodočih dogodkih. In se na koncu zmenili, da nam mogoče uspe prirediti prvo mednarodno srečanje nekje spomladi. Kar bi bilo nadvse zanimivo in dobrodošlo.
Dela nam ne bo nikakor zmanjkalo! Toliko odprtih stvari, da jih v parih letih ne poštimamo!
Vpiši se