24 ur hoje k Sv. Primožu 2012

Pa saj sem kar trmast.

Na tole povsem domačo prireditev sem šel tokrat že petič. 2008, 2009, 2010, 2011, 2012.

Kot kak star inventar sem, nihče me ne pozna, a vsak me je že kdaj videl, a se ne spomni, kam bi me dal. Seveda, ko pa kar naprej - počasi - hodim gor in dol, sem in tja spijem kako pivo, ostal čas pa borim bitko s samim seboj.

Tako kot se borijo vsi ostali.

Seveda, tudi tokrat je preizkušnja v polnem pokazala kaj zna in kako zna z nami, tekmovalci, pometat. Štiriindvajset ur je veliko ur. Zelo veliko! In ne, ne začneš zjutraj, ves spočit, začneš ob petih popoldan, v petek, s celim tednom službe vred na plečih. Vstal si najbrž že 10-12 ur prej, vmes bil v službi, potem panika s hrano, panika z vremenom, panika, kaj boš vse vzel, panika v trgovini in končno si ob 17h na startu!

Uau. Že zmatran od vsega, komaj čakaš, da se bo začelo in boš imel mir.

Potem pa se začne.

Ena najdaljših preizkušenj pri nas, kjer nihče nima prav nič časa. Vsem nam se mudi. Kar naprej. Ob 18h, ob 2h, ob 6h, ob 12h, ob 16h, mudi se nam kar naprej. Kot da bo teh 24 ur zmanjkalo zdaj, zdaj. 

Pa jih noče zmanjkat, čeprav si včasih tako zelo želiš. Da bi bila ura kar naenkrat pet, da bi se teleportiral, prežarčil, prebluzil, odklopil. Včasih gre, večkrat na žalost ne.

 foto Markuš 

Prav vsak korak moraš doživet. In teh korakov v teh 24-ih urah ni prav malo.

Začelo se je z vsakokratno štorijo, ta presneta vaga mi noče in noče pokazat manj kil! To morajo imet nekaj pokvarjeno, ne morem met že pet let isto kilažo, no!

Tokrat sem dobil cifro 60 - se vidi, da sem prišel skoraj v zadnjem trenutku... Vseh skupaj nas je bilo letos kar 87.

Potem pa smo se zapodili proti Primožu. Ta prvič.

Oh, kako si ti prvi vzponi lepi! Še malo gneče na začetku, veliko klepetanja, noge lahke, telo poskočno. Vse gre kot namazano!

Ker sem prvo leto fino nasankal ravno v prvih treh vzponih, si tega ne privoščim več, zelo se moram nazaj držat, a to je edin način, preizkušnja je še dolga, včasih mnogo daljša, kot si jo kdo predstavlja.
 

 foto: Damjan Hančič

In potem premišljuješ koga vsega od tistih prvih, ki priletijo mimo tebe dol že nekje na pol poti, zjutraj ne boš več videl. Za nekatere veš, da so žilavi, nekaterih ne poznaš, a preizkušnja je resnično huda. Toliko priložnosti, da te zaboli koleno, odpove kolk, načne gleženj, špikne v mišici, celo preveč priložnosti! Nikoli ne moreš reči, kako in kaj. Lani mi je šlo super 5 krat. V sedmo sem komaj prišel dol. Kar naenkrat, z neba, brez opozorila.

Potem je pa tu še glava. Ojej, s to je pa največ problemov. Vsaj z mojo... Letos sem imel malo sreče in veliko nesebične pomoči!

V četrtem vzponu je prišel naš predsednik ŠD Krti in me spremil gor. On je šel malo pogledat kolege, jaz sem naredil še peti vzpon, potem sva pa šla skupaj še dol. Pa je bila ura že polnoč...

Se pa ukvarjaš z vsem ostalim, naprimer z mišmi. Teh je letos na milijone! Vse samo šumi, se premika, skače! Kar naprej in povsod! Na koncu sem uspel eno miško čisto lepo pobožat, toliko jih je, da se komaj kaj bojijo! Neverjetno, še nikoli jih nisem toliko srečal!

Vmes je bil celo en mladi muc, ki je seveda užival na polno. Nosil miši, skakal z enega konca ceste na drugega, jih preganjal in bil nadvse zadovoljen. Pa še tako rad se je pustil božat, le jaz sem se že počasi težko sklanjal...

Potem pa se začne tista prava noč, ko nikjer ni več nikogar. Ko si daš slušalke na glavo in ne sprejemaš več sveta. Ko samo še mrmraš ali bolj zarenčiš kak "zdravo" in greš naprej v samoto. Ko zaradi glasne muzike niti ne veš, kako naglas moraš reči "živijo!", ko najbrž zatuliš ali pa rečeš preveč potiho. K sreči se razumemo, vsi imamo enake težave. Včasih srečaš koga, a se šele čez nekaj časa zaveš, kdo je to bil, eh, takrat sta oba že daleč narazen. 

Ti pa rintaš gor in dol. In čakaš odrešitve.

Ki je tokrat res celo prišla! V obliki Helene, ki je vstala sredi noči in mi pomagala v najhujšem delu preizkušnje - v prebujanju dneva!

 foto Markuš 

Težko je bilo naciljat njen prihod, malo sem moral počakat in sem dremnil v avtu. Šele potem, po uri, sem ugotovil, da sem spal neke pol ure, takrat sem bil prepričan, da sem samo zaprl oči in je bila že tam! Da sem spal? Kje pa!

Potem sva skupaj gledala luno in doživela prebujanje dneva! Enkratno, kako se je čisto nežno posvetlilo na vzhodu in kako so potem po nekem določenem času kar naenkrat začeli žvrgolet ptiči! Kot da bi kdo prižgal stikalo, je kar naenkrat vse oživelo! Uau, iz čiste tišine v popoln džumbus v parih minutah!

Letos je bilo na vrhu kar več ljudi. Spomnim se prejšnjih let, ko sem sem in tja pil pivo povsem sam, le Peter in jaz, nikjer nikogar. Malce več podporne ekipe, še dobro, malce več življenja.

Helena je šla z mano trikrat gor in dol, za kar sem ji več kot hvaležen! Pomoč v pravem trenutku. Potem se naredi poln dan, več ljudi začne hodit, tudi sam se bolj prebudiš in postaneš bolj socialen.

 foto TRIF 

Privoščiš si kako pivo, noge spet malce bolje stečejo, sklepi se bolje naoljijo, ni več taka muka.

In kmalu spet postane pasje vroče...

 foto TRIF 

Ampak takrat si že na varnem, če se ti je uspelo prebit čez noč in zakorakat v polno jutro. Če si tam in hodiš, boš hodil tudi do 17h. Počasi, a bo nekako šlo! 

Letos sem imel s sabo celo iGotUja, našega kanarčka, končno naprava, ki zna delat več kot Garmin, tisti crkne že(!) po desetih, enajstih urah... Kam smo prišli, kaj? Ko rečeš ŽE po desetih urah... Eh.

Skratka, sestavil sem celo tabelo, kako in kaj mi je šlo!

Počasi se krogi časovno podaljšujejo, čeprav večinoma ostajajo zelo podobni, skoraj vse v desetih minutah. Edino zadnji je izven, ampak tam se mi RES ni mudilo in sem se trudil, da ne bi bil preveč moker, da se mi ne bi bilotreba spet preoblačit.

Dol gre tudi kar naprej približno enako, tempo je večinoma enakomeren. Le zamuda se podaljšuje, kar naprej kaj jest, preoblečt nogavice, zamnjat majico, pivo, ploščica, blablabla. Vedno nekaj, da ja malce razbiješ monotonost.

Pri dvanajstem vzponu spijem pivo, plan jih je narediti trinajst, jaz pa sem na 12-em že ob 12h. Uspelo bo, juhuhu! Vzamem si čas in počaaaaasi v trinajsto. Na vrhu spet pivo, ura je dve, tole spijem pa skliznem, sem si rekel.

Ampak so me Polona in ostali TFjevci na hitro zmuvali: enga boš pa ja še šou!

Za kar sem jim zdaj hvaležen. Hvala!

Takrat pa jim nisem ravno bil. Za dol sem namreč izbral edini primeren čas - ko se je razbesnela nevihta. Vsega skupaj je deževalo pol ure, pa še to ne povsod, a ravno toliko, da sem bil premočen do kože. Najbrž sem to naredil povsem zanalašč.

Sem se pa spodaj vsaj dobro preoblekel, si nabasal rukzak in se podal še v zadnji, štirinajsti vzpon!

Štirinajsti, uau. Še sam nisem mogel verjet, zato sem hodil gor kar debelo uro. No, pa tudi mudilo se mi ni prav nič, časa je bilo več kot preveč.

Koliko je to km? Uradno je dolžine 7km, višincev pa 400. Ampak pri dolžini moraš it res povsem naokoli, da jih narediš 7, jih je prej manj, rekel bi 6.8km, a višincev je - večkrat zmerjeno - 425. Torej bi lahko rekel takole:

24h, 95km, 5950 višincev.

 foto Loni 

Podelitev je enkratna, tako kot vedno. Najbrž ravno to doda tisto domačo noto vsej prireditvi, ko smo vsi skupaj, vsi zbrani, vsi enotni v koncu trpljenja.

Vsak ima svojo zgodbo, vsak svojo bolečino, vsak svojo radost na koncu in to se preklemano čuti na končni prireditvi. A to je nemogoče opisat, to je treba se prej matrat in na koncu doživet.

Po odojku, ki sledi razglasitvi, se vidijo korenine te prireditve - stava prijateljev, je pa to malo težko prežvečit, jaz raje planem po pohanem pšancu. En kos pšanca, eno pivo, pa sem direkt za v posteljo.

A je treba prit še dol.

Zanimivo je, kako dopoldan/popoldan naraste število avtov na poti, pa še vedno višje so. Včasih je težko verjet, da so vse te avte drugi pripeljali gor...  

Jaz sem bil zaradi štirinajstice malce evforičen in sem dol kar nekaj tekal. Na koncu sem letal še čez klance, sebi sem dopovedoval, da sem še čisto ok in da je škoda, ker se je vse že zaključilo. Jaz bi še!

Ja, evforija je zelo podobna alkoholni omami, res je.

Čisto na koncu res nisem bil, letos sem presenetljivo dobro zdržal. Počasen sem še vedno, a tu najbrž ne bo sprememb. Sicer pa sem čisto zadovoljen, tole je velika preizkušnja in vsakdo, ki zdrži, je lahko zadovoljen. Pa tudi tisti, ki ne zdržijo - take izkušnje ne dobiš kar tako, mimogrede!

Spodaj sem se še slikal - sem hotel pokazat, kako sem še čisto ok:

Potem se usedel v avto in nato grozno trpel dobre pol ure do doma...

Kako se je meni spalo! Hrana, pivo, 36 ur brez spanja, utrujen... Zmatranost me je zadela direktno! Sem se potem vlekel proti domu, se ustavljal, da ne bi naredil kake neumnosti in počasi, počasi le prišel.

Čez dve uri sem spal ko ubit dvanajst ur.

In se zbudil več kot zadovoljen! V nedeljo sem hodil naokrog z medaljo in vsak jo je moral vsaj na pol ure opaziti in jo pohvaliti! 

Štirinajstkrat, hej! Dobro sem zastavil za naslednje leto, kaj?!

Zdaj bom počasi nehal, čeprav bi pisal in pisal in še pisal. 24 ur je dolga doba. Eden od razlogov, zakaj se tega udeležujem, je tudi ta, da zna človek po taki preizkušnji bolj ceniti čas. Vsi se kar naprej pritožujemo kako nam manjka časa in kako bi radi, da ima dan 28 ur.

Pa bi to res? 

Če polno izkoristiš celotnih 24 ur, mi verjemite, da so dooooooolge, presneto dolge! Vtisi, doživetja, strahovi, bolečina, trpljenje, radost, družba, prijatelji in kolegi, pomoč, lepe in spodbudne besede, smeh, pogovor... neverjetno, česa vsega ne spraviš v 24 ur!

Hvala seveda Heleni ter vsem sotrpinom na poti. Velikokrat smo se srečali, si velikokrat kaj rekli, se samo spogledali, dvignili prst ali zabrundali, a se spodbudili. Pomagalo je, res, zato najlepša hvala! Sicer pa vem, da se naslednje leto spet srečamo!

Še nekaj vtisov ostalih:

Tekaški forum in doživetja

Kamničan in rezultati

Andrej glavni fotograf

Polona fotke

Foto Trif

Markuš fotke

Če pogledam zdaj nazaj, se spomnim le še dobrih stvari. Ha! Hvala materi naravi za tako sestavo naše betice...