Mogoče bi moral dati v naslovu v oklepaj črko r. Kaj pa vem.
Kakor že Hana piše, so tile časi res ena sama zabrisana sled. Glave so polne, mnogo prepolne. Dogaja se nam in prav malo manjka, da bi spet jamral.
Čeprav sem v teh časih jaz nekako v prednosti. Sem ravno na meji, ko me ne preplavi jamranje, ampak vse počnem z velikim zadovoljstvom in energijo, za katero ne vem, kje jo črpam. Ampak ponavadi je tako, s Heleno sva pač usklajena, ne moreva biti oba na tleh, to preprosto ne bi šlo. En drugega vlečeva naprej, danes jaz njo, jutri ona mene. Dokler se tele stvari ne umirijo vsaj malo.
Po drugi strani pa priznam, da sem nad takim stanjem navdušen. No, navdušen je morda malce neprimerna beseda, a nekaj takega. Zdi se mi, da živim, da nekaj naredim in zdi se mi, da moje življenje ni čisto za preč. Projektov je v glavi kolikor hočeš, dela preveč, časa premalo, ampak počasi gre vse naprej. Škoda le, da nisem multitasking za vse te stvari.
Moja razmišljanja so namreč prav posebna. Kar naprej se nekaj pretaka po glavi, a kakšnega konca ponavadi ne doseže. Večinoma ni nikoli časa, da bi se usedel, stvar premislil, jo zastavil in jo kot tako sploh definiral. Tako je vse sestavljeno iz nepreglednega števila posameznih koščkov, ki lebdijo v moji glavi in čakajo, da se usedejo na pravo mesto. Zato vse to le povečuje mojo zmedo, polni glavo, hkrati pa ne prinaša nikakršnih zaključkov.
Stvari si hočem seveda olajšati, delam si elektronske dokumente, imam beležnice, uporabljam listke, a vse je bolj klavrno. Že dolgo razmišljam, da bi uporabljal telefon kot diktafon in bi vanj govoril. A se mi ideje in razlage idej porajajo na vseh mogočih - in nemogočih - mestih. Ko nimam s sabo listka. Ko ni pri roki računalnika. Ko sedim na stranišču, tam pa res ne morem govorit v telefon. Ko... Ah, povsod. In včasih je zadeva mimo, še preden bi lahko potegnil telefon iz žepa. Hop, pa že pozabim, kaj sem si zamislil.
Možganski zapisovalnik bi potreboval, to je to!
Ampak vem, da to ni čisto to. To bi le prestavilo problem v druge sfere. Potem bi potreboval še dodatni čas, da bi vse to pregledal, preposlušal, prebral. In kdaj naj bi bilo to?
Zato ostaja pač tako, kot je. Zmedeno in razpršeno.
S čimer konec koncev ni prav nič narobe. Dokler se lahko borim z zmedenostjo in dokler ne vpliva na čisto funkcionalne stvari, je vse še čisto v redu.
Opažam, da mi pri tem najbolj pomaga dovolj spanja. Zvečer se raje odtrgam eno uro prej iz kleti, pa sem zjutraj kot nov. Koščki v sanjah padajo skupaj, se združujejo, nepotrebni pa odletijo proč.
In na koncu je točno to način, na katerega razmišljam: spanje. Saj veš: zvečer se uležeš v posteljo in si rečeš: "no, tole bom zdajle razmislil... no, da vidimo, tole bomo naredi... ". Cak, pa že spiš. Ampak najlepše je zjutraj, ker ti je vse jasno. Vse! Sicer ne vedno, včasih moraš zadevo večkrat prespat, ampak na koncu se vse vsede na pravo mesto! Ha!
Upam, da nas zasneži čez vikend. Bomo *morali* ostat doma.
Vpiši se