Kar ne morem verjet!
Hodim naokoli po hiši in vsakemu, ki me hoče še poslušat povem: "hej, a veš, da sem pretekel maraton?"
42.195m. 5:43.
Skupaj pa 44.5km v 6:07. Enkratno! Yeaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Najrajši bi se drl do konca sveta in še malce naprej!
Danes sem lahko ponosen, tega mi nihče ne more vzet!
Od začetka je še šlo, prvih polmaraton je minil povsem ok, brez kakršnihkoli težav. No, saj jih nisem niti pričakoval...
Potem pa je bilo počasi vedno težje. Sicer jaz ne bi bil jaz, če si ne bi tega tako (skrito) željenega cilja zadal spet čisto po svoje - torej počasi. Zelo počasi. Ampak skrita želja je bila preteči teh 42.195m, ni važno v kakšnem času. Važno je, da bom potem vedel koliko sploh je teh 42km. Zato sem svoje moči porazdelil čisto enakomerno, morda le malce prednosti v prvem delu, a res zelo malo. Zaradi tega pravzaprav ni bilo nič kaj dosti počivanja - je bilo treba kar naprej teči. Zelo počasi, a tudi to mi ni bilo povsem lahko. Povprečen pulz celega teka je namreč nanesel kar 165, pa sem se zelo trudil, da ne bi nikjer prešel 175. Drugače bi najbrž hitro pogorel. Torej sem do konca bil bitko s časom, ali bom ali ne bom! Še pri 36km nisem čisto dobro vedel ali mi bo uspelo, čim bi šlo kaj narobe cilja sigurno ne bi izpolnil. In točno tam nekje me je tudi dvakrat špiknilo v mečih. Hudirja, pa ja ne! Hitro en magnezij in gremo naprej!
Kakšne hude zmatranosti ali kakšnega zidu tudi tokrat ni bilo. Bila je splošna utrujenost, ki sem jo skušal odpraviti z izotonikom, sladkorjem in kokakolo. In moram priznat, da mi je kar dobro uspelo, vsaj to samooskrbovanje, le en gel (ki sem ga imel slučajno doma) sem porabil. Whoa, je to nagravžno... ampak res pa pomaga, saj je sam cuker... No, na sredi poti nisem omagal, niti nisem padel v kak jarek, niti mi ni zmanjkalo moči, torej sem tole naredil čisto ok. V vsem času sem šel le enkrat lulat. Hm?
Se je pa na koncu poznalo spodbujanje podporne ekipe, ki se je tokrat zelo zelo izkazala! Bogve, če bi mi brez njih sploh uspelo! Prvih trideset krogov jih sploh nisem rabil, potem pa vedno bolj... na koncu sem bil pa že kar pošteno siten in sem delil napotke kar povprek... A smo vsaj vsi vedeli, da se bo to zgodilo in so bili vsi pripravljeni!
Seveda pa moram pohvalit oba otroka, Flori je naredila z mano tri kroge, Leander pa kar štiri! Tamauček je talent... ga je treba spravit tečt! Še Heleno smo spravili na en krog! Hvala vam, morda ni zgledalo, a pomagalo je ogromno!
Ampak kakorkoli sem se namatral, takale diploma odžene še take matrarije! 44.5km, človek!
V dveh letih in pol sem odtekel 10 kratnik prvega mojega teka! Tale Sladki Vrh je zgleda res namenjen mojim tekaškim uspehom!
Drugače pa, s tole progo se je treba borit. Na koncu je pločnik velikanska, skoraj nepremagljiva ovira...
In zakaj Sladkih? Zaradi obilice dobrot, ki se jih na žalost ne smem niti dotakniti...
Sama prireditev postaja že malo širšega pomena in je že zdaj ena lepših prireditev med člani tekaškega foruma in tudi ostalimi. Verjamem, da bo kmalu postala presneto zaželjena prireditev, saj se je temu vzdušju preprosto (pre)težko upreti! Probat je treba, ni druge! Maratoni padajo kot za stavo!!! Preverjeno!
Hvala vam Ana, Marjetka in Rajko! Zdaj smo pa že eno stopnjo višje kot "samo" norci, anede?!
Danes sem sicer malo lesen, po stopnicah raje niti ne hodim, slabo sem spal (kovter je bil tako presneto težak!), ampak to bomo do jutri pozabili:
Ha, ha, maraton sem pretekel, ha, ha, juhuhu, maratonček, juhuhu, ha, ha, ha, maraton...
Naša Galerija, Sladkih6 2008, Tekaški forum in milijone slik.
Vpiši se