Pa se je vrnila! Moja lučka!
Ko smo prenočevali na Komni, sem jo lepo zataknil pod pograd, nad sebe, da bi jo imela oba s Heleno na voljo, če bo slučajno treba ponoči vstajat. Pa meni ni bilo treba vstajat - je bila Helena večino noči pokonci - niti ni nihče lučke rabil.
Ko kje prespim, sem vedno vesten in vedno pogledam pod posteljo, da ja ne bi česa pozabil! Nisem pa pogledal gor, kar je povzročilo, da sem ubogo, majhno, nebogljeno, prestrašeno, ..., lučko pozabil kar tam.
Kar tam, nad in hkrati pod posteljo. Hm, kje je, če je pod zgornjim pogradom - nad ali pod? Nadpod? Ah, glej: vmes!
Kot da bi bilo to važno, kje. Važno je bilo bolj, kje sem se spomnil nanjo - to pa šele pri Črnem jezeru. Bi šel nazaj? Bi? Hm... Ne, ni šans. Sem pa bentil in metal take pripombe ven, da sem razjezil in zasekiral Heleno in ko je bila enkrat ona v skrbeh, sem jaz potem lahko nehal. Eh, moški...
Seveda, če ne bi bilo Helene, bi bila lučka tudi danes še kar tam. Jaz sem moškega mnenja, da mora cepec pač odgovarjat, če kaj narobe naredi. Pa mi je bilo za lučko res hudo žal. Ampak kazen je kazen! Bolj ko boli, bolj bom drugič gledal - ne samo spodaj, zgoraj ampak tudi vmes! Še sreča, da se vsi ne strinjajo z menoj... Pa je telefonirala in so lučko vsaj spravili. Kaj z njo naredit, pa mi je ostalo v premišljevanje.
It popoldan še enkrat na hitro gor? Uaaaaaa, japajade! Prav posebej it iz Krtine na Komno, samo po lučko? Ojej... Tam okoli pa tudi zdaj najbrž par let ne bomo hodili. Torej?
Oh, saj rešitev je bila, a je bilo treba prosit druge ljudi, da so popravljali zmedo, ki sem jo sam po neumnosti naredil. Tako so lučko poslali dol z žičnico, jo spravili v Kočo pri Savici, tja pa jo je prišel iskat Andraž, ki mi jo je potem poslal po pošti domov. Dolga pot je bila, a lučka se je na koncu znašla doma. Juhej!
Ker tole ni čisto navadna lučka. (No, saj je, ampak vseeno...) S tole lučko sem ogromno prehodil in velikokrat mi je rešila rit. Celo noč mi je svetila na Primoža. Osvetljevala temačne poti Limbarske. Bogve kolikokrat se je pojala ponoči po Murovici. Tekla po vasi. Me pripeljala na cilj trekinga v Beli Krajini. Našla pot na Šmarno v snežni nevihti. Preganjala temo in utrujenost po Šentiljski. In tako naprej in naprej. Ja, nanjo sem pa res navezan, pa ponavadi do stvari nimam prav nobenega odnosa. A tale kos plastike in diodic mi je zlezel pod kožo...
Andraž, tebi pa lahko rečem le hvala!
Vpiši se