Heh, Kamniška Bistrica je lepa, kajne?
Tja do šestih, pol sedmih zjutraj že, potem je pa le še natlačena. Še vedno je lepa, res je, ampak prevladuje natlačenost, ne lepota.
Tale praznik sredi tedna je pa bil... Zjutraj sem srečal prvega kolesarja šele v Mekinjah, drugih še ni bilo nikjer.
Čisto druga pesem pa ob desetih, enajstih... Olala. Po mojem jih je bil en tamal milijon. Saj sem majčkeno računal z njiimi, da bom tudi bolj počasen, a me je količina vseeno kar dobro presenetila. Mater jih je bilo! Kot, da bi bil na kakšnem tekmovanju.
Če bi imel tudi jaz kolo, bi bilo najbrž čisto ok, ampak z avtom med njimi, je pa malce naporno. Po tistih ovinkih, ko vsi (kolesarji, ne jaz) drvijo ko nori. Pa noter, pa ven, pa prehitet, pa ne prehitet, ah...
Še ene tri znance sem srečal, pa so bili prehitri, jaz pa sem moral preveč pazit, hupat pa se sploh nisem upal, kdo ve, če bi se kdo ustrašil in skočil s kolesa.
Da pa ne bom delal krivice samo dolini, kot, da je bilo v hiribih kaj bolje. Helena je po sto metrih itak srečala sosedo, na vrhu pa sodelavca. Kaj bi šele bilo, če bi bil človek gor na Kamniškem cel dan? Najbrž bi srečal več znancev, kot v Ljubljani?!
Vpiši se