Avtodomi

Ma, Nergač me je napalil. Kaj čem.

No, oba je napalil. In se greva kar danes naslajat in firbce past.

Enkrat sem že preživel en mesec v avtodomu in priznam, da mi je bilo všeč. Huh, kje so tisti časi... Ko smo najeli avtodom kar v Borovljah, Avstrija, drugje jih še niso dajali v najem. Sicer je bil majhen, nas pa pet, ampak vseeno je bilo kul. En stari, majhni Peugeot, ki se je na koncu še pokvaril.

Jej, jej, edina stvar je šla, ki je v Britaniji niso mogli takoj zamenjat. Volanska letev oz. nekaj takega. Saj so imeli vse rezervne dele, le, da so bili za na drugo stran... Potem smo morali pet dni čakati v Gretna Green-u, da je šlo naročilo v Francijo in nazaj. Jasno so bili vsi pub-i naši, saj drugega skoraj nisi mogel počet. Celo Kilkenny sem se naučil pravilno izgovarjat.

In, ker je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega, smo tam spoznali enkratno škotsko družino, ki sem jo poštopal, ko se je avtodom s prosto vrtečim volanom ustavil sredi ceste. Potem sem bil še ene trikrat gor, na Škotskem, oni pa trikrat dol. Na žalost smo potem, po dolgih letih, izgubili stike. No, za njimi mi je pa resnično žal. Ena od redkih stvari, za katere mi je žal. In za katero se kar naprej prepričujem, da bo treba nekaj naredit glede tega... Pa še do danes nisem. Lenoba lena.

Ja, z avtodomom se vedno kaj dogaja, ne? Ko smo potovali z drugimi avtodomi, ki so bili vsi še enkrat večji od našega, a sta ven stopila le dva. Mi pa smo kapljali en za drugim. So vsi samo buljili, kam neki so se balkanci stlačili...

Čeprav mi še danes ni jasno, kako sem zmutil, da nam ni bilo treba prav nič plačati. Saj toliko denarja itak nismo imeli. Vse, kar še vem, je, da sem kar naprej visel na telefonu. Od centrale lastnika avtodomov v Nemčiji, prek izposojevalca v Avstriji, do mehanika na Škotskem. Na koncu mi jih je uspelo tako skupaj spravit, da so se med sabo vse zmenili.

In takrat je bilo tudi prvič in zadnjič (upam!), ko sem pozabil denar doma. Še danes si ne predstavljam, kako nisem skočil iz kože. Po avtodom je bilo treba it čez Ljubelj v Borovlje. Ok. Pa ga pripeljat v Lj. Naložit. Super. Potem pa smo krenili, jasno čez Ljubelj - je treba šparat. In - kako posrečeno - natanko pri Borovoljah pogrešim denar. Ojejejejej. Nazaj! Seveda smo potem stali najmanj eno uro na Ljubelju, ker smo bili sumljivi, se kar naprej fijakamo čez mejo... Mi pa na minuto natančno naštiman trajekt čez Rokavski preliv. Kaj smo potem leteli! Celih 100km/h!

Danes bi se mi utrgalo, toliko stvari je šlo takrat narobe. V mladih letih to nekako bolj stoično prenašaš. Po domače: briga te. Na koncu se ti pa še fino zdi...

Ja, gledat gremo, kište velike!