Najino

Včeraj zvečer sva si vzela večer zase. Tadeji tamaučka, midva pa hop, ven, v life.

Za kulturno umetniški program sva si izbrala mladinsko gledališče s predstavo Visoka pesem. Jaz imam sicer o SMG kar visoko mnenje, a velikokrat so predstave težke, odštekane in včasih tudi negledljive. Helena se je kar malo bala.

Ne maram preveč skomercializiranih zadev, tistega, kar vsi gledajo. Ne diši mi pomp, scena in multimedijske predstavitve, ki me, po mojem mnenju, samo odvračajo od bistva. Predstave nočem videti in jo čez pet minut pozabiti, mora mi dati kakšno snov za razmišljanje. Od take predstave potem nekaj odnesem.

In tudi tokrat je bilo tako. Helena je prišla ven vsa prestrašena, evo, kar naprej mi je govoril, da ne mara odštekanih predstav, zdaj pa tole! Jaz pa sem bil, čisto nepričakovano, navdušen. Zakaj, ne vem niti sam. Včasih je tudi odštekano dovolj dobro, še posebno če človek nima najmanjšega pojma o čem je šlo. In tako sem dobil snov za razmišljanje in tako mi je ta predstava nekaj dala. In tako sva potem še veselo čebljala, za kaj, hudimana, je sploh šlo.

Za kulinarični program pa sva si izbrala Manno. Oh in ah. Res je, da s prazno denarnico ni dobro iti tja, vendar pa so jedi res božanske. Dolgo že nisva tako uživala. Hrana, ambient in presneto dobri in prijazni natakarji, ki se znajo smejati tudi mojim bedastim šalam. Vse je nekako "high" ampak jaz tako "high" preprosto ne znam bit. Po vseh litrih podmiznega rdečega v življenju res ne vem, zakaj bi vino poskušal in se delal, da se na vino spoznam. In da naj izbiram letnike? Japajade.

O večernem programu pa ne bom nič povedal, nekaj stvari pa mora ostati tudi skritih.

Skratka, bilo je super.

Heleni sem lahko le močno hvaležen, saj je ona vse skupaj organizirala, jaz sem pa v tem tednu s popolnoma polno glavo le nemočno opazoval, kako vse drvi okoli mene. Če bi kdo mene vprašal, bi samo spal, spal, spal. Od česa pa ne bi nikoli toliko dobil, kot sem zdaj. In potem bi šlo življenje res čisto mimo mene.