Včeraj sem bil nad navdušen - uauuu, uspelo nam je!!!
Danes sem skeptičen - saj to res ni nič takega, no! Poglej rezultat, a res nismo mogli bit hitrejši?
Čez dva dni bom realen (zase) - porkaduš, tole pa ni res kar tako, smo face, ni kaj!
Iz skrajnosti v skrajnost me malce vleče in meče, vendar pa je to pri takih dogodkih tudi za pričakovati. Preveč adrenalina, preveč takih in drugačnih hormonov, preden se stanje izravna, nekaj časa traja in človek je težko objektiven.
Na 58,16km in 12:32h hoje sem lahko povsem upravičeno ponosen! Je dokaz da lahko, da zmorem, da se mi da in da imam prijatelje, ki so to pripravljeni početi z menoj. Kaj bi si človek pravzaprav lahko še želel?
Pa bi tokrat raje čustvene zadeve preskočil, povsem lahko se zgubim v jadajadajada ali pa v prevelikem navdušenju. Čeprav bo najbrž težko, ker je spomin še topel, vroč!
Kolikor zgleda, smo vsi trije začeli nekje sredi noči. En se je premetaval v postelji, druga dva pa sta morala najprej še na pot.
Vse skupaj se mi je zdelo kar malce morbidno, noro. Sreča, da sem navajen... sva pa z Wego celo pot iskala dovolj pameten razlog, kako bi se izognila tej nori ideja, a na koncu uvidela, da nama ni rešitve. Rajko bo pač pritiskal toliko časa, dokler ne bova šla.
Pa smo torej šli. Enkrat je treba dat to skoz. Pejmo pogledat, kaj pomeni 56km in 12-13 ur hoje!
Prišla sva natanko ob 5:00, 5:02 je bil Rajko že v polni opremi dol, 5:09 smo pa že krenili dogodivščinam naproti! Iz Sladkega Vrha v smeri proti urinem kazalcu gremo iskat take in podobne skrinjice:
Na koncu se je izkazalo, da smo večino blata in večino drsečih poti naredili ravno ponoči! Podnevi smo raje hodili po asfaltu in ostalih poteh. Gaziti v blatu je najbolje ponoči, se ne sekiraš toliko... Še prej pa pozabiš na raznorazne nevarnosti v obliki fino drsečih stopnic in podobno.
Kar naenkrat se je potem zdanilo, meni se je pa zdelo, da hodim že celo večnost. Pa se pravzaprav še ogreli nismo dobro. Je pa bil čas za čajček. Brez ruma ob 8h, jasno.
Tank na Šentilju v spomin vojne je seveda treba slikat. No, pravzaprav je tako, da smo od začetka kar veliko škljocali, potem pa vedno manj. Bolj ko smo bili utrujeni, bolj malo se nam je dalo kar naprej vleči fotoaparat iz žepa. Še posebno na koncu, ko je začelo še pihat, nisem več slekel rokavic.
Tole je bil najvišji del poti, ki se je kar naenkrat prikazal pred nami. Jah, ni se kar naenkrat, smo morali kar fino riniti v klanec.
Potem sem pa jaz povsem izgubil orientacijo in se z njo nisem niti več trudil. Vem le, da mi je šlo strašansko na živce, da smo kar naprej gledali Pohorje in to vedno v isti smeri in vedno približno enako oddaljeni. Prav takšen je bil tudi nek stolp, ni in ni se hotel nikamor premakniti, mi pa hodili kot nori!
Štempiljke pa so se počasi nabirale.
Tam nekje smo srečali še neko ogromno bukev in smo jo šli izmerit. Malo težko je bilo slikat, kako jo objemamo, bo moral Rado slike pokazat.
Mrzli studenec je bil nekje pod nekim hribom, pravzaprav pojma nimam več kje.
Vseh stvari, pogledov, razgledov, pokrajine in sploh vsega je bilo toliko, da sem se počasi kar zaprl in v betico ni šlo prav ničesar več. Ko se človek ukvarja sam s seboj in s svojimi strahovi, ni kaj veliko prostora za kaj drugega. Strahov pa kolikor češ oziroma le en, glavni: bom zmogel?
Potem pa smo bili kar naenkrat na polovici poti! Devetindvajseti kilometer in ogromen pes, ki živi od Rajkovih sendvičev.
Meni so borovničke malo pomagale, zdelo se mi je, da sem utrujen že mnogo preveč, da bi zmogel še polovico.
Pa smo potem čakali in čakali lovski dom. LOVSKI DOOOOOM smo tulili in ga na koncu tudi dočakali. Huh.
Tu smo si spet privoščili malo daljši postanek - kako hitro se ti postanki naberejo! - in spili čajček.
Tukaj je tudi neka prelomnica, ko te začne vleči domov, saj si čisto blizu Sladkega vrha, par km, ti pa jih moraš narediti še dobrih dvajset naokrog. Zato je mene malo dajal psihični pritisk in sem v poteku poti prav videl nekoga, ki se je izživljal in podaljševal kilometre kot nor! Sicer pa zdajle - iz karte - vidim, da sem imel povsem prav!
Ta prave gorice, samo gor in dol in gor in dol in gor in dol. Ravnine je natanko: 0. Nič. Uf.
Nakar - nekje med sitnarjenjem - se je kar naenkrat prikazala Zg. Velka, teren, ki ga že poznamo!
Tokrat nič pizze, tokrat ni bil to cilj, čakalo nas je še kar nekaj km. In to ravno tistih, ki sem se jih najbolj bal. Saj je vedno tako, odloča nekaj tistih zadnjih kilometrov.
Tam nekje me je potem začelo štihat koleno. In to kar precej. Sem se fino ustrašil, pa je sreča kar naenkrat bolečina povsem izginila. Še dobro! Že tako sem bil preveč siten in sem ponucal že dve uri sitnobe, za tretjo sta mi pa fanta zabičala, da je ne bom več dobil! (Vsako uro je bil en od nas lahko siten, v takem pravilnem zaporedju.) Res se razvijam v presneto sitnobo, ne vem, kam bo to pripeljalo, ccccc.
Rajko je bil natančen vodič. Niti enkrat se ni zmotil, v celi poti je le ene dvakrat zgledalo, da je stopil korak iz začrtane poti. Tudi ponoči ni bilo nič drugače. Kot da bi imel postavljene tirnice. Vse zmote in podaljševanja so nam bila tako prihranjena. Vsi napori orientacije tudi. Je pa bil po drugi strani pedanten ko hudir. Nič prečenja! Nič krajšanja! Nič, nič, nič. Po poti! Tudi za meter se ni dal!
Naslednjič, ko gremo po rokovnjaški, bo povsem drugače. Jaz sem mnogo bolj kaotičen!
Našli smo tudi zanimivo stvar, ki je nisem videl še nikoli:
Kaj narediš s takim lesom? Pustiš, da zgnije?
Potem pa se je že kmalu spustila - spet - tema. Mi pa spet ob Muro, na blato. In če začneš v Sladkem vrhu in greš po poti nasproti urnega kazalca, se ti zgodi, da te tik pred ciljem, ko že vonjaš pivo in dom, usmerijo navzgor v presneti klanec. Do zadnjega štemplja. Le čez tono blata se moraš prebit, pa je!
In še malo dol, do Mure... potem pa je tu že kraj zločina in tista kratka proga MC I s katero se je vse skupaj začelo in spomini te preplavijo. In ko stopiš še na progo Sladkih 6... jebemti, tisto rampo bi najraje kar objel! In ker se po taki progi preprosto ne hodi, se vsi trije zaženemo v šprint, ki ga še zmoremo.
Do konca, do začetka!
And the rest is... Ja, res. Najbrž je čisto res. Tudi ta naš Pohod bo postal naša zgodovina, tako kot pravzaprav vsa naša druženja, ki nas vežejo in ki nam prinašajo vse to, da zdržimo, da se še naprej navdušujemo in da si želimo še!
In čisto, čisto na koncu nas je razvajala še Marjetka, da smo dobili nazaj še tisti kanček energije, da sva se lahko z Radotom še odpeljala proti domu. In kot vedno je tudi tokrat ura tako hitro šibala, da sva se spet morala mnogo prehitro poslovit.
Čevlji so se izkazali. Žuljev na srečo nič. Bolečih nog: dve. Še celo roke me malo bolijo, dvanajst ur uporabljat palice tudi pusti posledice. Noge imam kar trde, danes bolijo mišice, zanimivo. Ostalo je super. Počutje je vedno boljše, čeprav me je zjutraj nekaj hotelo dajat grlo, včeraj je kar nekaj časa precej grdo pihalo.
Rezultat 12:32 ni za hvalit se, vendar pa je vedno tako prvič. Pojma nimaš kaj te čaka in ne bi bilo ravno pametno vso energijo porabiti prekmalu. Zato smo sicer nekaj malega tekli, a res bolj malo. Sem ju priganjal pa sta si najbrž mislila svoje - potem te bova pa morala nest, ko te bo pobralo! Po drugi strani pa tudi ni tako slabo, zdaj progo poznamo in vemo tudi, kaj je to 58km.
Saj je še na karti Slovenije to kar dobro opazen zmazek!
Višinske razlike ni prav veliko, čeprav kar naprej hodiš gor in dol. Nabere se 1770 višinskih metrov.
In to je to. Hvala E-kipa Srčnih! Tole smo kar dobro opravili. S srcem.
Vpiši se