Najprej smo šli postavljat vremensko postajo na vrh Lubnika.
Potem smo kar nekaj časa gledali ali dela vse ok. Vmes so bila prava neurja, žled, letos res groza od vremena, a vremenska postaja se je dobro držala. Manjše napake smo odpravili, zaradi drugih postaj, ki so nesle direktno na vrh, smo spreminjali kanale in tako na koncu zdaj vse dela ok.
Zato je bilo potrebno naredit še uradno otvoritev. ZEVS, PD Škofja loka in Lubnik.info.
Ker je to prva društvena vremenska postaja in ker je še celo na vrhu hriba, tam seveda nisem mogel manjkati! Prijetno s koristnim, kajne?
Ker je bila otvoritev naslednji dan po mojem Ambrožu, sem si raje vzel malce več časa. Bom šel počasi, sem si rekel, nikamor se ti ne mudi! No, tokrat vsaj v temi nisem začel!
Uro in pol sem tokrat potreboval, res sem šel počasi. Prav luštno je bilo, lepo počasi sem jo mahal, a mi je minilo kot bi mignil, nobene matrarije, luštno!
Postaja nas je pričakala, malo smo jo še učvrstili z zajlami
potem je bila pa na vrsti že uradna otvoritev!
Pa tudi ljudi se je kar nekaj nabralo, super!
Več o dogodku pa v predsednikovem poročilu na portalu ZEVS!
Za dol se je pa potem malce zakompliciralo. Naravnost dol se mi namreč ni dalo, malo treninga pa le potrebujem! Vsaj malo? In sem si rekel, da grem dol pa malce naokrog.
Saj vem kje se gre, smo šli zadnjič na Škofjeloškem trekingu 2012 tudi nekje po teh poteh! To pa res ne bo problem, jaz veliki stezosledec se še vsega spomnim!
Najprej je padla ta o velikem stezosledcu. Takoj. Tako na samem začetku. Zelena je pot po kateri bi moral iti dol (po tej smo šli na trekingu gor) in je čisto super uhojena pot, sicer ni markirana, je pa dovolj vidna. Ampak za stezosledca zgleda ne dovolj. Najprej sem seveda pozabil vključiti gps, a sem ga vključil ravno v trenutku, ko sem potem vse skupaj tudi zgrešil. Pot v desno, jaz v levo. In še bolj v levo in v levo in v levo... Eh., stezosledec.
Se je bilo pa fino malo podit čez drn in strn, to vedno pride prav.
Tam pri Zalubnikarju sem potem pogledal še v hrib, kamor sva s Heleno pičila dve leti nazaj - danes ne bi več plezal v take strmine, takrat pa sva bila mlada in nora...
Nekje vmes sem naletel na travnike, skoraj na sonček, na cvetoča drevesa, na zelenilo, na Pomlad v vsej svoji lepoti. O, kako sem vriskal, ko sem se podil kar lepo počez!
Skoraj do Praprotnega sem prišel, a malce prej obrnil v desno ob Selški Sori. In tam je padla še tista o tem, da se vsega spomnim. O, ja, pa stvari sem se že spomnil, najbolj pomembnega pa seveda ne. O tem, da pot ob reki ne gre lepo ob reki naravnost, temveč gre kar naprej gor in dol in gor in dol in gor in dol. Kar naprej.
Na ta mali detalj sem pozabil, ko sem mislil, kako bo fino po ravnem priti nazaj do izhodišča, lepo, brez matrarije. O, ja!
Ene parkrat sem moral celo dobro zgristi kolena, ker nisem in nisem hotel it gor po cesti in sem upal, da bo ob Sori še kakšna potka. No, pa ni bila, jaz pa direkt v hrib.
Vsaj studenca sem se spomnil, vsaj tega! Zdaj je sicer zabarikadiran, a še vedno zgleda super!
Potem se je pa spet začelo. Podrta drevesa.
Takoj me je seveda začelo skrbet, tole bo pa težko spucano, kdo pa še hodi tukajle? Kaj pa če...
In res, skoraj, za las je manjkalo, ko je drevo odneslo še celo pot s seboj. Seveda se na sliki ne vidi strmine, a - zame - je bila kar precejšnja. K sreči je šlo lepo čez, če nisi gledal dol.
Nato je bilo še par dreves in tu res ni bilo nič požagano, očiščeno, niti malo, a je k sreči vse ležalo ravno tako, da se je dalo priti mimo. Spet malce spodaj, zgoraj, ob, nad in med, a je k sreči le šlo.
Tako se je ta potka ob Sori izkazala za povsem nekaj drugega, kot sem si predstavljal. Toliko torej o tem, koliko in kaj si zapomnim. Morda bo pa naslednjič bolje? Ali pa 643-tič?
Pa sem se na koncu le primajal do vrtca v Podlubniku. In to kar precej zadovoljen. Saj je bil prav lušten izlet!
Vpiši se