Gora Oljka.
Tam gor kraljuje tista ta velika dvojna cerkev Sv. Križa, ki jo vedno gledaš, ko se voziš proti Celju.
In da tam gor še nisva bila, je pravzaprav prvovrstna ... no, neki.
Je bil hrib vedno premajhen, preblizu ali pa, hja, kdo ve? Saj najbrž se bo našlo še ogromno krajev, kjer še nisva bila, a tako očitnega in v glavo ti skakajočega hriba pa res ne moreš zanemarit.
Zato sva izkoristila Jernejev pohod (18. 6. 2017) tja gor in se pohodnikom PD Domžale pridružila še midva. Da popraviva to, v nebo vpijočo krivico.
Začeli smo v Šmartnem ob Paki - tudi to je en tistih krajev, ki ga velikokrat slišiš, pa tam še nikoli nisi bil. Jasno, če pa nisi nikoli lezel na Oljko.
Za en večji kombi, manjši avtobus nas je bilo. Povsem dovolj.
Sezonski prebivalci so v teh krajih lepo sprejeti!
O kakih hudih strminah in dolgih poteh seveda ni za govorit, vseeno pa se je kaka strmina našla, za zadihat je že bilo!
Potem smo bili pa že gor. Sv. Križ. Sicer ga pa ne moreš slikat v vsej veličini - prevelika cerkev ali pa premajhen vrh.
Sva pa bila povsem zadovoljna. Saj nama ni treba vedno rinit v kake skale. Se sem in tja prileže kaj bolj družabnega in manj napornega.
V gostilni na vrhu skrbijo za vse lačne in žejne. Kako so bili glasni!
Tudi navzdol smo srečali kako strmino sem in tja.
Srečali pa smo tudi zanimivost, ki sem jo tudi prvič videl. Ni čudno, ko pa je oddajnik tako dobro zakamufliran! Ampak poseg v naravo je še vedno poseg v naravo. Mogoče pa ne moti čustev ptic... ali kaj podobnega.
Na žalost ne zgleda kot drevo, ampak zgleda kot oddajnik, oblečen v drevo. Kljub temu, da je pravzaprav zelo solidno narejen in da se je nekdo s kamuflažo precej potrudil. Meni se vsekakor zdi malce shizofreno take stvari zakrivat in spreminjat. Zraven je itak ena cerkev, malo naprej je ogromna dvojna cerkev, oddajnik, ki je oblečen v drevo, pa štrli ven iz vsega tega, kot ... no, kot oddajnik, jasno. Zakaj ne bi bil torej preprosto tisto, kar je - oddajnik?
Pot navzdol je bila daljša, saj smo prečili še ves greben, in se čez Vinski vrh
spustili do Polzele.
Za konec smo šli pogledat še grad Komenda v Polzeli - ko smo že tam, ne?
Ravno toliko si dvignjen, da je naokoli lep pogled.
Pa še slika nazaj s tistih koncev, ki smo jih ta dan prehodili.
Lep izlet, pride prav, sama se težko spomniva na kaj takega.
Vpiši se