Ta teden sem JAZ Glava Družine! Vsi se morajo pokoravati meni in samo meni. Mati so na drugi strani sveta in ne morejo nič. Vse štiri vogale nosim jaz.
Japajade.
Takole je bilo danes, do zdajle, ko bo šel tamauček počasi spat:
grem ponj v vrtec. Greva potem še na bencinsko, ker smo spet na koncu in potem še v trgovino. Če ne bi šla v trgovino, bi moral bonbone kupit na pumpi. Komaj sem se izmazal. Razvajeno dete. Že v službi sem kupil pedala za Mitjev kolo, in takoj, ko sva prišla domov, letim ven, šraufat pedala. Ker Mitja potrebuje kolo, ker gre na lokostrelstvo, drugače ga moram jaz vozit. Seveda je domači MOJSTER kupil napačna pedala... Pa je šlo 3,25€ u luft. Seveda sem to šele potem opazil, ko sem vso embalažo že razdrl. Grrrrr. Kaj pa zdaj? O, bomo napumpali drugo kolo, ni problema. A tudi to se pokaže kot dvorezen meč. S tisto malo pumpico (stara je romala v smeti) se NE DA napumpat niti tricikla, kaj šele moško kolo. Zakaj sploh dajejo to zraven, jajca... Pedala in pumpa romajo v koš, vedno več kletvic visi v zraku. Grem pogledat notri. Notri tamauček s pokakako rito tuli SEEEEEEM ŽEEEEEE!!! in skače naokrog. Fino. Zraven si s spuščenimi hlačami umiva roke in vleče brisačo toliko časa, dokler ne odtrga nosilca. No, kletvice so vedno bolj pogoste. Kaj čem? Tamaučka obujem, usedem se v avto in Mitjo odpeljem. Pridem nazaj in imam natanko 7 minut časa, ko že prikoraka Popisovalec. Ja, ravno danes smo na vrsti. Super! Seveda se nisem nič pripravil in besno premetavam papirje. Nekje je napisano, koliko kvadratov je vse skupaj, hudiča! Preden najdem sploh kaj, se že vse zmeniva. In gre. Ula, to je bilo pa hitro! Zdaj grem pa končno lahko jest! Se usedem in jem. Oooo, miline. Oččččččiiiiiiiii se sliši od zunaj... Ja, kje pa je Leander? Zunaj, moker ko miš. Preoblekel bi se rad. Ok, se greva preobleč, res je moker od glave do pete. Pa nazaj jest. Leander bi tudi jedel. O! A res? Jaaaaaa! No, pa še tamaučku pripravimo. Nekje vmes priskaklja domov Tadeja in pove milijon stvari. Treba je bit pozoren, nikoli ne veš, kaj ti bo prodala! Meni vsa hrana obleži nekje vmes med požiralnikom in želodcem, kaj sem sploh se matral s hrano. A maš kaj denarja, moram v trgovino? Pa hitro pejt, moram po Mitja, ne bom spet tamaučka s sabo vlekel... Samo da zapre vrata, jaz stečem ven. Po Mitjo do Doba. Pa nazaj. Pejt še kanto za smeti pospravt, jaz pa pospravit hrano za sabo. Ura je pol osmih. Je*emti. Potem mi prinesejo še CD s slikami od pohoda, tamauček se hoče igrat, Mitja se uči, jaz prepričujem vse, da moramo sodelovat, ker jaz nisem Mama in ne bom za njimi pospravljal itd.
Ura je pol devetih, pišem kolikor se da hitro, ker mora tamauček počasi spat in rito prat. Danes moram pa še teč in ne bi rad spet šel spat ob polnoči.
Hudimana, a bo vsak dan takole?
Vpiši se