Začel sem brati knjigo Michaela Crichtona, State of Fear. Seveda sem šel najprej prebrat »Author's message«, kar ni bilo ravno najbolj pametno. Zadeva mi je namreč dala misliti, brskanje po internetu se je začelo... Uffa.
Kontroverznost je te čase v modi, kajne?
Ker se kar nekaj ukvarjam tudi z vremenom, je seveda vse skupaj zame še toliko bolj zanimivo. Pogled z druge strani vedno vsaj malo preseneti, mogoče ti odpre oči, v vsakem primeru pa ti da misliti. Zadeve ne jemlješ več kot samoumevne, v spoznavanje se moraš vključiti sam, sam se moraš potruditi do nekih zaključkov, ki so v skladu s tvojim mišljenjem. Najlaže je seveda ali zamahniti z roko ali na drugi strani slepo verjeti. Vendar ni tako enostavno.
Ker mi je zavzemanje strani pri takih problemih neprijetno, če ne že kar odvratno, moram spet ostati nekje na sredini. Med obema ognjema.
Kateri strani naj človek verjame? Na podlagi česa? Dokazov? Logike? Vsaka stran bombardira s svojo logiko, s svojimi dokazi, ena obtožuje drugo, druga napada prvo. V meni se ti dve strani tako prepleteta in izenačita, da sta si na las podobni. Torej jima ne gre verjeti, ne eni ne drugi strani. Človek je samostojna posamezna oseba (hvala Očetu za izraz ;)), kateri se ni potrebno pridružiti ne eni ne drugi strani. Kot posameznik lahko ostane(m) na posameznem mišljenju.
Bolj kot se staram in več vem, bolj opažam, da čedalje manj vem. V mladih letih je bila ena Resnica, danes je resnic, podresnic in polresnic toliko, da jih ne razločim več. Kar je po svoje žalostno, a po drugi strani mi daje prav, ker sem od vedno prepričan, da je Svet v barvah.
Le naporno je vse skupaj.
Če pogledamo kontroverznost skozi par številk, vidimo, da ima State of Fear na Amazonu 1046 recenzij uporabnikov, kar je silno malo v primerjavi z The Da Vinci Code (3423 recenzij) ampak vseeno ogromno v primerjavi s klasiko Vanity Fair (28 recenzij).
Tole zgoraj je podatek, ki pravzaprav ne pove prav nič. Ni Popolna Resnica ampak samo približek in groba ocena. Na samem posamezniku je ali podatku verjame in da se odloči, kaj mu sploh pove.
Mogoče bi bilo pa bolje, da knjigo najprej preberem, kaj?
Sicer pa je o tej temi na slo blogih tudi nekaj branja:
http://libertarec.blogspot.com/2006/04/michael-crichton-state-of-fear.html
http://www.freewebs.com/anitab/whathaveibeendoing.htm
Vpiši se