Ja, tudi jaz sem pisal pesmi. V rani mladosti. In blog je kakor naročen, da jih objavim.
Ne zato, da bi ostale odganjal, zato, da bom imel vse lepo spravljeno na kupu. Tudi to je del mene, sicer precej oddaljeno, a zaznamovalo me je v ravno "tistih" letih.
Ali so bili takrat taki časi, da so mi jih celo objavili v Mladih Potih, v Mladini, ne vem. Zgleda že tako. Enkrat bi moral B. Ogorevca vprašat. Hm, kje se bo pa spomnil, enega od mnogih...
Skratka, jaz sem zadovoljen, da so jih objavili, ker drugače jih ne bi več imel. Še te kopije sem iskal celo večnost po NUKu, da sem jih dobil, ker ravno teh izvodov na Mladini nimajo. Vse ostale so šle v maloro pri mojih neštetih seljenjih. Šmrc.
Zanimivo pa je, da se po več kot dvajsetih letih vračam, tokrat na Monitor, a, hej, Mladina ga izdaja. ;)
Kakorkoli že, tisti z rahlim srcem ali tisti, ki čutijo odpor do, khm, neke vrste lirike, končajte tukaj. Zadeva bo v parih nadaljevanjih.
Tele so ene prvih. Se mi zdi. No, vsekakor je '84 precej daleč. Čas ko so Nieti nažigal na Novem Rocku. Heh, še Jonas je bil mlad, kaj šele jaz! Zato ne zamer't.
19.9.84
Premražen, od sten vesolja,
sem zaspal. Tema. Nič.
Ves entuziazem, iz krvi spočet,
preliva se v mavrico. Svetloba. Vse.
Odsev zvestobe, žalosti pozabe,
vrača se v svet. Tu. Čas.
Odrekanje, kitajski zid srca,
polzi v breg. Nikjer. Nikoli.
Morala, prepleskana,
ostane v večnosti. Zmeraj. Prostor.
Križ, simbol zemlja prekletih,
čas na vajetih drži. Bog. Hudič.
Jaz, pozabljen utrip srca,
držim ga v rokah. Nič. Kaos. Spet.
22.10.84
Klop na kateri
sem sedel
je umrla
spominjala me je
na čas
otroških oči
potem je vstala
in rekla
da je bog
nikoli ji nisem verjel
dokler je bila
vedel sem da
zakaj
nisem vprašal
naenkrat je ni bilo
več
pod našimi nogami
s seboj je odnesla
vse kar smo imeli v glavi
27.10.84
Ležal sem v travi in moja
obleka je bila tako zelo naga
pil sem posušeno pivo
dokler mi ga ni odnesel veter
otroci so mi skakali po očeh
zato sem jih pač vrgel stran
pustil sem da se mi je splazil črv v uho
nato sem ga preklel
posesal mi je vse možgane
in iz vsega veselja sem ga poljubil
tako sem ležal v travi
ko so začeli hoditi ljudje mimo
sem umrl
27.10.84
V daljavo je
pripešačil klic
ujel sem ga in odšel
bilo me je groza
njegove bele mesečine
grozečih oči prihodnosti
njegovi zlovešči pogledi
so opisovali vse
grozote umazanih lobanj
razklali so mi misli
na milijon ugašenih lučk
mogočnih pasti filozofije
potem je naredil temo
in njegov čaj
je bil tako dober
13.11.84
Smeh je ležal v travi
lahko bi ga ukradel
bila pa je tako prekleto žalosten
vzeli so mi smeh je rekel
in se odplazil v
nikolivečsenevrne
ne bomo se več smejali
to je bilo včeraj
18.11.84
Sneg je bil tako vroč
da je prežgal očesno mreno
te velikonočne noči
skozi zamegljeno svetlobo mavrice
sem si lahko predstavljal
vso senco izgubljenih let
za belimi podplati je
odgomazel milijon
vijoličastih krav
v senci dreves tišine
zmrzoval je pašnik
od bega poteptan
pripeljal je princeso
sončnega sijaja
da obljubila mu je
lunin žarek v meso kosti
6.12.84
Vrnite se bogovi
zlepljeni smo v čast ledu
za zaprtimi straniščnimi vrati
cigaretni ogorek v školjki
poje o prekletstvu duš
razčetverjenih in zatiranih ljudi
vrnite se bogovi
kajti ni ostalo toliko čudes
da laži ne bi prepoznali
v srcu prestreljenem
joka mladi mož noči
vrnite se bogovi
v svet nesrečni
kjer redili kače smo na prsih
svojo milost nam je
podaril mož besneči
človek s prižnice
Vpiši se