To je zdaj že druga stvar, ki smo jo izgubili. Registrska tablica. Včeraj zvečer.
Opazila sva šele po koncu rekreacije. Seveda smo naredili par kilometrov, vendar je bila že noč, slabo se je videlo. Ne jaz, ne Helena nisva natančno vedela, od kdaj je ni več. Kdo ve?
Nikakor ne moreš biti stoprocenten v to, kdaj si jo nazadnje videl. Registrske tablice preprosto so. Ne gledaš prav posebno ali so še tam ali ne. Take stvari opaziš čisto slučajno. Ali pa tudi ne, drugi te prej opozorijo.
Pa sva si danes še malo razbijala glave, kam bova vse šla, povsod tam kjer vse smo prejšnji teden bili s tem avtom.
No, ko greva pa iz vrtca pa hop, pojdiva pogledat še za tablico, zdajle je dan. In se peljeva čez Dob, do šole. Nič. Pa zapeljeva potem proti domu in glej, glej, tam ob cesti se nekaj svetlika:
Ha! Huh. Sva kar oba vzklikala taka in drugačna gesla, ki se pač vzklikajo v takih primerih. Tamauček je bil čisto navdušen...
Potem sem se pa jaz spomnil, da sem včeraj zvečer tukaj mimo šel, a sem nekih sto metrov prej opazil sprehajalca s psom. Na tleh, takoj za ležečim policajem seveda takrat nisem nič opazil. Jo je najbrž že moral pobrat in jo je prislonil k žlebu. Tako od strani je v noči nikakor nisem mogel opaziti.
Morda tudi ni bil on, morda je bil kdo drug, vseeno hvala njemu in vsem dobrim dušam. Zopet.
Nekam veliko bova morala vračat. Vendar bova to počela z veseljem!
Vpiši se