Snežnik

Končno sva tudi midva enkrat prišla na ta Snežnik! S Krti, seveda.

Lepo vreme in dobra družba pa celo še nekaj snega. Edino, česar nismo imeli, je bil razgled. Tako, da bo treba še kdaj gor, kar je meni čisto ok.

Snežnik je res malo daleč in odmaknjen od ustaljenih poti, zato nanj težko zaviješ kar mimogrede. Velikokrat ga samo gledaš in gledaš, a nanj se malokrat spomniš, ko greš kam. Tako pa smo zdaj le izpolnili dolgoletno željo. In to v zimskem času. Snega sicer ni bilo ogromno, nekaj pa ga je le bilo, občutek zimskega vzpona smo le imeli.

Gor mi je šlo kar v redu, sopihal sem sicer kar dobro, a korak ni bil težak in je šlo kar lepo. Vendar pa sem se v koči potem najedel kot pujs in dol je šlo mnoooogo težje. Pa še sneg je bil ves mehak in drseč. Sem se kar naprej lovil, na rit pa padel le enkrat. In to ravno tam, kjer je bilo najbolj blatno. Hja.

Cel dan. Od 6 do 18:30. S kosilom vred. In danes se ne počutim kaj dosti polomljenega. Kar je super!

Začetek.

Kako zgleda presneto daleč!

Nekaj kratkih postankov.

Pa smo že pod vrhom!

Na vrhu pa obvezna gasilska! Pihalo je ko strela, sreča, da ni bila burja tokrat.

In ker smo bili v bližini, smo si ogledali še prenavljajoči se grad Snežnik.

Jah, kaj čem rečt? Super dan. Le še več takih si lahko želimo!