Pa je konec naših počitnic. Po eni strani so minile kot trenutek, po drugi strani pa se mi zdi, kot da nas ni bilo doma tri mesece.
In kdaj se bom kaj spočil? No, saj sem se, da ne bom pretiraval. Vse, kar sem hotel razmisliti, sem pozabil že po dveh dneh. Ojej. In tako sem jutri pripravljen na službico kot nepopisan list. Kaj me bodo napadli, ej!
Je pa še ostalo nekaj slikovnega materiala, ki ga preprosto moram spravit tule gor. Saj bo zdaj malce manj snežno vse skupaj, ne se bat!
Pozabil sem še na izlet v Trbiž,
sprehod skozi cele Rateče, ki jih sploh ni tako malo, le umaknjene so precej v notranjost. Polno apartmajev vsepovsod. Novih, krasnih apartmajev ter starih gostiln. S sobote na nedeljo je bilo vse polno, muzika povsod.
Sem sodi še sprehod najstarejšega in najmlajšega, ki nas je kar naprej kepal!
V petek smo šli domov, oddali naše tabornike na sestanek, midva pa skočiva še na piščanca. Organizacija in pol, kajne?
Potem polovica otrok ostane doma, štirje pa se ne moremo odločiti za konec in jo mahnemo nazaj v Planico. Še za en dan. Do konca.
Zadnji dan pa, kot da nočemo in nočemo domov, v Ratečah zavijem levo namesto desno in hop, pa smo v Italiji. Gremo pa naokoli, a ne?
V Planici sneži, vreme oblačno. Malce naprej, skozi kanalsko dolino se vreme že umirja. Proti Udinam že kaže na sonček. Juhu! Zato se ustavimo v Tarcentu in tam malce pohajkujemo. Furlanska mesteca so nam všeč.
Imajo take krasne vile,
pa visok hrib z ruševino, od koder je enkraten razgled,
na koncu pa lahko hranimo še ribe. Meni so povsem enake soškim postrvim.
No, ne tele male, sem in tja je priplavala mimo kakšna velika, ravno tako pikčasta kot da je iz Soče priplavala.
Potem pa se zapodimo še čez kras, kjer je vreme enkratno, polno kontrastov in hitrega spreminjanja.
Še mavrico nam uspe ujeti, ha!
Ko pa se s krasa zapodimo nazaj proti celini, ej, ej, ej. Samo še dež, tema in oblaki do tal. Ahhhhhhhhhh. Še nebo joka za našimi počitnicami.
Še čez Ljubljano pa domov. Vsaj v Krtini ne dežuje...
Lepe stvari se morajo končat, drugače jih ne ceniš več. Pa drugič, a nede?
Vpiši se