Vedno sem govoril, da ne bom, NE BOM, tekel.
Japajade.
Vedno tudi pravim, da ima vsak človek svojo ceno. Čeprav je to grdo, je resnično. Najlepši primer sem zdaj sam. Svojo besedo, svoja načela, svojo hrbtenico sem prodal. Za gajbo.
Za eno majhno, ubogo gajbo.
Vreme me je sprovociral, Urša se je ponudil za sodnika, Mati za zapisničarja, jaz pa... Ja, kaj pa čem? Stava je padla in jaz grem tečt. TEČT! Ojoj, prejoj.
Vendar je 176m malo. Natančno jih lahko vidim. In vsakih 176m en pirček zacinglja v žepu. 176m pa res ni veliko, štiriindvajsetkrat toliko pa sem na koncu! No, tako sem si to predstavljal...
Je pa zadeva čisto drugačna, ko se naslednji dan zbudiš in razmišljaš o tem, koliko je 4,4km. Porkaduš, sploh ni tako malo. Da bi tekel naprimer do Doba. Ali pa cel krog okrog Gradiškega jezera. Tega si pa ne znam predstavljat, še shodit ga skoraj ne morem...
Kar pomeni, da moram vadit. VAAAAADDDDIIIIIT, če ne ne bo nič z gajbo. Samo poraz, sram in obup. Ojej.
Ampak stava je stava, fantje smo trmasti in tako bo. Vadil bom in pretekel bom tistih 176m x 24! Vreme pa bo prišel na svoj račun...
Seveda pa bo tudi Vreme kaj za to naredil. Če ne drugega, bo kupil žar in ta čas, ko bom jaz tekel, pekel čevapčiče. Mati bodo zapisnik delali in - upam - da bo Urša res sodnik. Če ne drugega, bo vsaj dober žur.
Do 26.5. imam čas. Takrat je tudi sobota in datum je prav ugoden, tako za tek, kot za piknik na parceli v zgornjem kotu Slovenije.
Seveda na moj prvi maraton vabim vse, ki vas dogodek in tek zanimata. V prvi vrsti dr. Wego! Wega, če bom jaz, boš pa tudi ti! Bosta vsaj Mati in Vreme morala malo več čevapčičev spečt za vse nas!
Torej smo zmenjeni, 26.5. Sladki Vrh. Pridite pogledat, kako se človeku obrestuje dolg jezik in 4,4km zarečenega kruha! Jaz grem pa vadit in pisat še en tekaški dnevnik. ;)
Vpiši se