Pozabljivci

S Heleno sva še včeraj načrtovala, kako bomo šli s Krti na Kokrško sedlo. Ker gre Tadeja ravno takrat v Pulo, je seveda potrebno najti kakšno zamenjavo za čuvanje tamaučka.

Prav fino sva razmišljala in to kar nekaj časa, koga bi lahko ponucala in komu naj ga prepustiva.

Dokler se nisem spomnil na svoj bloody gleženj.

Oh in ah. Malce pozabljamo, kajne?! Kako naj s takim gležnjem rinem na 5-6 ur dolgo pot? Sem nor?

No, nisem še čisto, zato seveda ne bom šel. Najbrž pa bom moral še kaj spustiti, v hrib lazit je še težje, že po ravnem se moram dobro koncentrirat, da ne šepam. Pa morda bi gor še šlo, dol pa sigurno ne več...

Pa se je varstvo porihtalo samo od sebe, anede?

Grrrrrr.