Kako nekateri večkrat pademo na isto foro? Meni se to kar naprej dogaja.
Danes sem si rekel, da bom tekel malo manj, a zato hitreje. In sem se zaletel. Ne morem govorit spet o sindromu, ker je bila to čisto zavestna odločitev.
Ah, po 800m me je že začelo zmanjkovat, ritma nisem in nisem ujel, dihal pa sem na škrge. Seveda se potem še dolgo ne umiriš, pa čeprav tečeš vedno bolj počasi.
Seveda je potem rezultat bolj slab, nikakor ne tak, kot bi ga pričakoval.
No, čeprav toliko slab pa tudi ni, pravzaprav je čisto dober zame. Problem je le v tem, da v takem teku zame ni užitka, 75% je same matrarije in komaj čakaš, da je konec. To pa ni smisel, anede?
4.300m, 26:05, 175/97%, 428kCal, 6:03/km.
Čaki, čaki, to sploh ni slabo... Res je, da je vse tole izmerjeno prek GPS in čez MapMyRun. Moje meritve prek nvatlasa dajo 300m manj... Potem ni več tako dobro, ampak čisto povprečno. Ah, dokler imam tale GPS, se bom ravnal po njem, pa naj stane kar hoče! Zdaj še bolj, ko je dober rezultat. No, bom šel naslednjič spet po isti poti, pa da vidimo, kdo ima prav in kdo naklada in hoče dvigovat moralo, da mi jo bo potem lahko spustil na trdna tla!
Ker sem se preveč namatral in nobenega užitka videl, si zato polagam na srce: začni počasi, ko pa ujameš ritem dihanja in nog in ti bo tek prešel v uživancijo - tam nekje okrog km, km in pol - pa lahko polagoma potegneš. Takrat se telo čisto drugače prilagaja naporu in mnogo lažje je pulz ter dihanje spravljati gor in dol.
Evo, trdno odločen, da bom naslednjič to svojo namero preizkusil. Bomo pa videli, kaj se bo res izcimilo iz tega.
Vpiši se