Najprej je tamauček že včeraj zvečer dobil vročino. Ej, ej, smo ga res namatrali preveč včeraj?
Drva so prišla že ob 6:40.
Mitja in Tadeja auf in zlagat v klet. Na koncu sta vse le zmetala pod streho, zložit bo vse še treba. Pa že to je bilo veliko.
Helena in tamauček sta se pojala okrog zdravnikov, kar je enkratno. Naš zdravnik je namreč na dopustu. Nadomešča ga zdravnica, za katero se je izkazalo, da je na dopustu še malce dlje. Njo nadomešča tretji zdravnik, ki pa je od vseh še najdlje na dopustu.
Super, samo v našem zdravstvu.
Dokler se ne razjeziš in natuliš kakšno bolniško sestro. Nato se izkaže, da en zdravnik nadomešča vse ostale. Seveda tega ne moreš vedet.
In potem čakaš dve uri. Z bolnim otrokom. Super. Saj itak nimaš kaj drugega počet, kajne? Pri zdravniku se pojaj in glej ostale bolne otroke. Morda ti bo lažje pri srcu, če so drugi slučajno bolj bolni..., čeprav ne bo nikomur nič pomagalo.
Jasno je, da noben nima pojma, kaj mu je in sledi običajna pot za jutri: laboratorij in še enkrat čakanje. Super, Super, Super. Na kvadrat.
Ah, ne, ne bom se razburjal, zato pa gre k zdravniku raje Helena...
Jaz pa v službi. V tej vročini. Sicer v ohlajenih pisarnah, ampak... dvakrat, trikrat greš ven in si kot cunja. Ne samo moker ampak tudi počutiš se natanko tako.
Popoldne pa sem peljal Mitja še na en tabor, tokrat RSTjev. V Stavčo vas. Potem se Mitja in Tadeja zamenjata, enkrat v četrtek. Potem pa bo konec s tabori... Se mi zdi.
Zvečer pa še tečt, hvala bogu, da se je vsaj malce shladilo...
Tamaučka še vedno kuha in tale vročina mu nikakor ne dene dobro. Take uboge očke ima, da se mi srce trga samo, da ga gledam. Zato pa je Helena čisto uničena, psihično. Ko ga lahko samo s sirupom futraš na vsake štiri ure in to je vse.
Tule je RST tabor. Se mi zdi, da uživajo. Ma, 150km sem pa naredil, takole mimogrede. Še dobro, da sem šel DANES tankat, bencin se poceni šele JUTRI. Grrr.
Vpiši se