Pri nas se blogerji množijo hitreje kot zajci.
Ne verjamem, da je to ravno zaradi mojega vpliva, a nekaj bo le na tem. Morda pa res, lepo bi (mi) seveda bilo...
Naša najstarejša se je torej končno odločila, da tudi sama stopi v svet pehanja za pozornost, kakor temu sama pravi. Res, da jo prepričujem, da tu ne gre le za ali samo za to, vendar nisem čisto prepričan ali mi verjame ali ne. Kakorkoli, odločila se je za pisanje, zdaj ostane le še vztrajnost. Bomo videli, kako bo s tem.
Potem so tu še teme, o katerih se ne govori, pa da ne bi tega povedal, pa onega, pa tistega... Kar nekaj pregovarjanja je glede nekaterih stvari, za katere posamezniki nočejo pisanja o njih.
Pravzaprav je celotna stvar presneto zanimiva. Jaz sem precej odprt človek in večinoma nimam problema pri objavljanju osebnih tem, niti slik. Res je, da sam objavljam in pri tem razpolagam tudi z življenji drugih v družini, a ne bi imel čisto nič proti, če bi to kdo drug počel. Me ne moti, če me slikajo od zadaj, iz profila, od spodaj, od zgoraj, kakor pač pride. Pretirano ne izbiram slik in jih ne lepšam, takšne kot so, so. Tudi kakšno svojo butasto objavim.
Vendar pa niso vsi takšni kot jaz. In potem pride do trenj, do tega, da se začnemo pregovarjat, kaj je primerno in kaj ne. Heleno sem že kar dobro prepariral (tako se meni zdi, najbrž pa se je le navadila ali pa obupala nad mano), Tadeja pa je bolj hud zalogaj. Zdi se mi hecno, od najstnika bi pričakoval, da ga briga drug svet - ali pa je bilo to samo pri meni? -, ampak ne, Tadeja zna biti zelo (samo)omejujoča glede teh stvari.
Od kje sploh potreba, da se drugim kažemo lepši, boljši, drugačni, kot smo v resnici? Smo takšni kot smo, olepšavanje nas ne bo pripeljalo daleč. Če smo drugim taki, kot smo, všeč, potem ok, če pa nismo, pa tako ali tako nima smisla. Vedno se jih najde nekaj, katerim ne bomo v nobenem primeru všeč, pa če se bomo še tako trudili. Čemu torej?
Nihče ni popoln, pa tudi čisto nobene potrebe ne vidim po tem, da bi bil kdo popoln. Po pravici povedano sem vedno sumnjičav do ljudi, ki so preveč naj-naj-naj. Sumnjičav do "popolnih" ljudi, parov, družin. Vse prevečkrat se rado pokaže, da je vse skupaj le fasada za zunanje opazovalce.
Da se ne bom preveč oddaljil od teme, čeprav sem se že, hotel sem le povedati, da po novem tudi Tadeja piše svoj blog. Za svoj prvi prispevek je določila naše potepanje po Azurni obali. In potem zginila na tabor. Za nadaljevanje bo torej potrebno še počakati.
Srčno upam in želim, da bi ji uspelo s pisanjem nadaljevati.
Torej: Tadeja srečno!
Vpiši se