Razpotje

Spet sem na enem od razpotij.

Že nekaj časa se pripravlja, čutim po utripanju lastnega bioritma. Vsakič, ko se začnejo vzponi in padci preveč na gosto množiti, se zavem, da se bo treba spet kaj odločit in se usmerit v pravo smer. Ko ti gredo padci že preveč na živce, je počasi čas za ukrepanje.

Tokrat je na vrsti moja profesionalnost, kakorkoli se čudno sliši. Se pravi tisto, iz česar služim denar in tisto, kar delam. Vedno je težava v usklajevanju delanja za ljubi kruhek (denar) in delanjem v čisto veselje. Meni sta se, v večini primerov, zadevi kar lepo pokrili, a sem in tja pa le pride do razhajanj. 

Vse to niti ne bi imelo kakšnega velikega vpliva, pač nekaj delaš za denar, temu je namenjenih osem ur, drugo pa lahko porabiš zase. Na žalost pri meni ne gre tako, moje "ostalo" delo je pravzaprav podobno kot "osnovno", službeno. Če bi bil popoldne mizar ali slikar, skratka nekaj čisto drugega, bi najbrž še šlo. Tako pa na žalost ne gre. Če nisem v primarni funkciji zadovoljen, trpi celotno delo, tako tisto za denar, kot tisto za veselje.

In potem naredim vedno manj, še posebno tistega, kar me v osnovi veseli. In to dodaja težo, slabo voljo in še vse mogoče k celotnemu počutju.

In ne, to mi ni všeč.

Sem pa le moški, ki se na take spremembe odziva počasi. Ker jih moram ponotranjit, razdelat, vedeti moram, pri čem sem. Že tako je trajalo kar lep čas, preden sem sploh ugotovil in si priznal, v katerem zajcu tiči grm.

Kdo bi si lahko mislil, da je to res enostavna stvar: premisliš in se odločiš. Ha! Ne gre tako lahko! O takih spremembah pač ne premišljuješ. To niso stvari, ki jih lahko primeš v roko, jih obdelaš, analiziraš. Vse to se dogaja znotraj, v globočinah, do katerih nimaš nikakršnega analitičnega pristopa. In zato to terja čas. Preprosto povedano: prespati moraš.

Ker pa je to vseeno malo večja zadeva, jo moraš prespati večkrat. Dneve, tedne, mesece, pač toliko časa, dokler koščki sami od sebe ne padejo na svoje mesto, dokler se vsa slika ne izbistri. Sama od sebe.

In če bo kdo opazil, da najbolje razmišljam, medtem ko spim, ne morem nič drugega, kot da mu pritrdim...

Zato zadnje čase veliko več berem bloge, požiram knjige, spim in gledam v luft. Spim.

Kar pravzaprav ni nič hudega, le upam pa lahko, da možgančki temo obdelujejo naprej. Sicer uvida v to, kaj se dogaja, nimam, a vendar  sklepam - tudi na podlagi tega posta -, da jo.

A če je ne... potem sem pa v ri*i.