Včeraj sem se vozil od Krtine do Ljubljane, na moji levi pa me je ves čas spremljala mavrica. Samo moja. Vsi smo jo poslikali, a vsak svojo. Moja je bila le moja.
In tak bo tudi moj današnji pogled na trenutno blogersko sceno. Samo moj. Vsi imamo na voljo enak material, a vsak ga vidi s svojimi očmi.
Zadnje čase se je v tej blogerski sceni zgodilo par dogodkov, na katerih bi rad razvil svoje razmišljanje. Ti dogodki so me vzpodbudili, saj kažejo na dozorevanje blogerske platforme ter na uveljavljanje blogov ter samih blogerjev kot pomembnih dejavnikov v naših življenjih.
Prvi dogodek je grožnja s tožbo proti piscem Drugega Doma, kar je sicer podobno, kot se je zgodilo Guštiju, a se mi zdi, da se dogodka v temeljih le razlikujeta. Pri Guštiju je bil zapis s sodno prepovedjo umaknjen, medtem ko sta se pisca Drugega doma pod prisilo tožbe »lahko« le opravičila. Če citiram Jureta: »Trk je silovit«. Kakor smo se ob prvi tožbi sekirali, a, roko na srce, kaj kmalu nanjo pozabili, je trk silovitejši in predvsem mnogo širši pri drugi grožnji. Ne gre le za en zapis, gre za dva blogerja, gre za celotni blog, gre skoraj za celotno sceno. Ne gre za spopad dveh javnih osebnosti, kjer je blog le posrednik, gre za direkten vpad v srčiko scene s strani zunanjega sveta.
S samim opravičilom sta pisca dokazala zrelost, še večjo zrelost pa je Drugi dom dokazal s tem, da nadaljuje s pisanjem. Ni se šel upornika, temveč je sprejel mejo, ki je bila nakazana od zunaj, s tem sprejel vase zunanji svet ter se z njim tudi dokončno povezal. Na nek način se je s tem dejanjem blogerska scena v tem trenutku nepreklicno povezala z zunanjim svetom.
Vpliv bloga je presegel meje lastne skupnosti, segel je predaleč, a meja je bila le nakazana, ne pa brezkompromisno kaznovana. To pa pomeni dialog, pomeni uveljavljanje blogov kot pomembnega dejavnika, ki se ga zaveda tudi zunanji svet. Vpliv postaja obojestranski, blogi počasi dozorevajo in ko enkrat dozorijo v vsej svoji polnosti, ne bo več potrebe po dveh svetovih, oba se bosta zlila v enega.
Po drugi strani pa sem v pričakovanju, kako se bo razpletla zgodba z Mojco Mavec, kjer bo odnos blogerjev še kako pomemben, pa čeprav se je glavnina dogodkov zgodila zunaj blogerske scene. Nekaj pomembnih dejavnikov pa se je vseeno razpletlo tudi znotraj same scene. Jo bomo izobčili, brezkompromisno kaznovali in postavili tudi naše meje? Ji bomo oprostili? Razplet zna biti še zanimiv, pokazal pa bo na možnost vpliva navzven.
Drugi dogodek je Brankovo prenehanje bloganja. Hiperproduktivnemu Branku je namreč blog »zrasel čez glavo«. Kakorkoli se je že odločil, njegova odločitev kaže na to, da je platforma postala kompleksna, široka in polna. Ne da se je več odpraviti z levo roko, zapisom in komentarjem se je treba vedno bolj posvečati, vsako ukvarjanje z njo terja vedno več dela. Branku rad verjamem, da je vložil veliko več, kot je imel prvotni namen. In nato ugotovil, da zaradi tega trpi njegovo osnovno delo.
Kar nekaj novih blogov se rodi vsak dan. Tudi preneha jih vsak dan kar nekaj. Vzdrževanje lastnega bralstva ni več lahko. Čisto lahko se pripeti, da človek izgori ali pa začne pisati enozložnice. Mesec, dva, tri še lahko zdržiš, potem zmanjka zanimivih dogodkov, zmanjka tem, veliko jih odpove. Pisanje in komentiranje na stotinah blogov postane neobvladljivo in vzame mnogo preveč časa.
Platforma pa zaradi tega postaja velika in močna, raste. Njena baza osnovnih gradnikov, blogerjev, se vseeno vsak trenutek veča. Čim večja je, tem več je možnosti, da jih bo nekaj ostalo tudi dlje časa.
Z večanjem baze pa se približuje tudi trenutek, ko bo za blogerje končno možno, da se ukvarjajo le s svojo platformo. Da morda s tem tudi preživijo. Kar po mojem ni več tako daleč, ni več tako zavito v oblake, temveč že malce bolj oprijemljiva možnost v bližnji prihodnosti.
Zaenkrat preživetje samo s pisanjem bloga še najbrž ni možno, za začetek pa tako pisanje lahko prinese posreden »zaslužek«, določene ugodnosti, ponudbe za službo, zaslužek v kakem drugem projektu in podobno. S čimer se seveda začne, a verjamem, da se s tem ne bo tudi končalo. Verjamem, da se bo celoten sistem nadgrajeval do mere, ko bo lahko platforma v celoti preživljala pisca. Pa naj si bodo to prispevki na zahtevo, oglaševanje, sodelovanje, preizkušanje itn. Naprimer Twingo in Kolosej z malimi, posrednimi, stvarmi že začenjata, najbrž pa jih bo vedno več.
Veliko pa je seveda odvisno od usmerjenosti priznanih blogerjev, takih, ki imajo avtoriteto, možnosti ter voljo za potiskanje scene v določeno smer. Ne kot voditelji, bolj kot organizatorji, morda neke vrste ideologi. Tako, kot se trudita v tej smeri Had in Domen in najbrž še kdo. Pri tem seveda ne smemo pozabiti na Blogres - usmerjanje, združevanje, promocija? Najbrž vse skupaj, a vseeno, zadevo lahko le pozdravimo.
Tretji dogodek pa je Blitzev post o ustanovitvi B(l)ogovske vlade v senci, kjer je prav enkratno profiliral same blogerje ter jim pravzaprav predpisal zadolžitve. Ravno ta razdelitev blogerjev na posamezne sklope, seveda glede na to, kako in o čem pišejo, se mi zdi še kako pomembno dejstvo. Nakazuje, da si je že kar nekaj blogerjev s svojimi objavami začrtalo določeno pot. In to v takšni meri, da se opazi tudi s strani drugih. Še bolj zanimivo je to, da se je večina, čeprav je vse skupaj hec (pa je res?), s tako porazdelitvijo tudi strinjala.
Temu ne bi rekel predalčkanje posameznih avtorjev, čeprav v določeni meri seveda je. Pa vendar scena potrebuje razdeljena področja, tako strukturo je mnogo lažje opaziti, se vanjo mnogo lažje vklopiti. Kar je veliko bolj prijazno do zunanjega sveta, ki v vseprepletajočem se kaosu težko izbere njemu pomembne in zanimive objave.
Zaenkrat si večino povezav med seboj naredimo seveda sami blogerji. Vsak od nas ima svojo skupino, ki jo lahko še obvladuje, kjer se počuti »kot doma«, kjer lahko komentira in od katerih je komentiran. Nekateri imajo manjše skupine, se jim bolj posvečajo, drugi imajo velike skupine, nekateri pa komentirajo same prispevke, pa od kogarkoli so že. Vse možnosti so zajete in tudi vse pravilne. Prepletenost in možnost povezljivosti je prednost.
Toliko o dogodkih. Izbral sem si pač tri, najbrž pa bi si jih lahko še mnogo več. Vse je živo in pulzirajoče, spreminja se dnevno.
Ne pozabljam, da so pričakovanja velika. Celo ogromna. Drugače se ne bi tega lotila časopisna in komunikacijska podjetja s svojimi vlaganji. Kaže že, da zorimo, posebno vprašanje pa je, kako bomo zdržali ves ta pritisk?
Ravno berem, da Mojca ni več hišna blogerka. Zrelost, da.
Vpiši se