Začetki so torej težki, a pri koncu se ti začne risati nasmešek.
Zunanji izgled je že dobil svojo pravo podobo. Manjka le še ena mala, mala malenkost. Mi je materiala zmanjkalo, jasno.
Znotraj sem pa tudi naredil že tri police, tiste, za katere se mi je zdelo, da bodo najtežje. A ko se enkrat navadiš delat, ni nič več tako težko. Les je hvaležen material, rezanje, vrtanje in vse, kar mi je vedno predstavljalo težave, ni več tako grozno.
"Bomo pa odrezal!" si pravim in odrežem... Kakšnega velikega kiksa nisem naredil, upam, da tako tudi ostane!
Končno bomo imeli omaro, kot se šika! In ne bodo najine obleke razparcelirane po vsej hiši pomalem.
No, s policami bo še kar nekaj dela, pa za obešat, pa elektrika, pa... O, se bo še kar dela našlo, a zdaj treme ni več, vse bo mnogo lažje. Pa še omara je čisto po najinih željah!
Živ dokaz, da se je potrebno le lotiti, nič drugega. Če lahko to jaz naredim z dvema levima rokama, kaj bi naredil šele kdo, ki se spozna na te reči! Ojej.
Pa končno se bova znebila tistega sušilca, ej!