Čeprav smo bili vsi kar precej vznemirjeni, nam je uspelo. V skupini ljudi je vseeno malo lažje, en drugega spodbuja.
Pritiska sem imel 157/105 pa še na tabletah sem. Se vidi, da me je bilo strah ko zajca. Ampak pri jemanju krvi sem se pa umiril in je šlo čisto ok. Nobene spremembe sploh nisem čutil, pa sem vseskozi pričakoval, kdaj mi bo slabo.
Od začetka smo bili še bolj zadržani, na koncu pa se je samo še bliskalo, toliko smo se poslikali. Blogerji, pa brez slik? To pa bi bil skoraj greh.
Pa še malico dobiš na koncu. Sem si kar malo več vzel, zame je bilo to kosilo... Ja, pa še dan dopusta dobiš!
Je bila pa "analiza" dogodka še mnogo bolj prijetna. Vso manjkajočo kri smo nadomestili in še malo dodali, za vsak primer.
Te spletne skupnosti me vedno presenetijo. Odprtost ljudi, pripravljenost in radovednost zaznamuje pravzaprav vse tiste, ki se odločijo prehajati med virtualnim svetom blogov ter realnim svetom.
Kolikokrat se srečam z veliko ljudmi na kakšnih konferencah, vzdušje je vedno precej zapeto. Pa imamo udeleženci konferenc, seminarjev ponavadi podobne interese, vendar pogovori ostajajo površni in na nekem čisto osnovnem nivoju. Nimamo se kaj pogovarjat.
Potem pa prideš na srečanje blogerjev in zadeva je čisto drugačna. Kljub najbrž povsem različnim interesom, kljub razlikam v starosti, kljub... Edini interes, ki nas veže, je pravzaprav bloganje. Pa na koncu zgleda, kot, da se poznamo že vrsto let.
Vsem sodajalcem bi se prav lepo zahvalil. Z njihovo pomočjo sem naredil nekaj koristnega. Pa še užival sem, ne morem drugega rečt.
Had, Zloba, Chef, Mitja, Rok, Tjaša, Nina, Katja, Marko: hvala.
Vpiši se