Včeraj se na roditeljskem našega tamaučka v vrtcu nikakor nisem mogel preriniti v zadnje vrste. Zato sem obtičal v prednjih, kar je že skoraj nezaslišano. Drugič moram priti vsaj deset minut prej! V prednjih vrstah se ne počutim dobro.
Dve uri, ej! Dve uri smo motovilili, gor in dol, levo in desno. In to v vrtcu! Kaj bo šele drug teden na gimnaziji? 8 ur???
Popisal sem cel A4 list papirja, na gosto, na robovih, spodaj, zgoraj, skratka cel list popisan. Da ne bi česa pozabil, oziroma predvsem zato, da bi lahko potem vse skupaj doma lepo spredaval. Kar sem potem tudi naredil, že za samo branje sem porabil okrogle pol ure.
V vrtcu pa je bila seveda okrog vsake stvari debata. In debata. In spet debata. Po večkrat. Vsako božjo stvar smo vsaj dvakrat obrnili okoli. Od spred in od odzad.
Vmes, nekje po uri sedenja na stolčkih za tamale, sem - priznam pri polni zavesti - pomislil, da bi bilo treba mamam prepovedat udeležbo na takih sestankih. Ali pa bi naredili roditeljske za očete posebej in za mame posebej. Ne pa za starše, kar tako, povprek!
Prepričan sem, da bi očetje opravili vse, čisto vse, v slabe pol ure. Zdaj pa smo bili debatni krožek, mislim, da so bile še najbolj zaščitniške mame s fantki. Ojdip je dobro razvit, fantki pa znajo izkoriščat mame do konca in še naprej...
Naš se še s slovenščino matra, kaj rabi še angleščino, križana gora! Pri štirih letih... Da si bo zapomnil kakšne besede, da bo poznal zven jezika? Oh, madona, no... Samo za angleščino smo porabili vsaj 20 minut, saj gredo k angleščini lahko le starejši od petih let. In potem smo razglabljali, kako je svet nepravičen, ker podpetletniki ostanejo brez angleščine, ki bi lahko neprecenljivo prispevala k njihovem razvoju.
In tako je šlo še o rolanju, smučanju... kaj jaz vem, čemu še vsem... Za štiriletnike.
Jaz mislim, da smo že čisto nori. Otroke silimo, da bi čimveč znali že v najzgodnejših letih. Da bi lahko postali uspešni, jim je treba nudit čimveč, čimbolje, od jutra do večera in še ponoči. Od njih nič več ne zahtevamo, le kar naprej jim vse omogočamo in jih silimo v našo, lastno, smer.
Saj ni čudno, da niso več samostojni, saj nikakor ne morejo več biti.
Kdo jih bo pa naučil Življenja? Z vsem, kar spada zraven: solze, smeh, trpljenje, žalost, sreča. Tudi tega se morajo naučit, s tem se bi morali vsaj znati spopadat.
Mi pa za njih skrbimo preprosto preveč. Zavijamo jih v vato, strežemo jih odspredaj in odzadaj, vse jim prinašamo k ri*i, kar naenkrat pa jih potem vržemo v življenje: zdaj se pa znajdi sam! Saj ni čudno, da so pubertete vedno hujše, saj se mladostniku kar naenkrat cel svet spremeni.
Zase mislim, da imam do otrok eno samo nalogo: da jih pripravim za življenje. Ne za lepo, prekrasno življenje, temveč za realno življenje. V njem morajo znati sami najti svoje trenutke lepote in sreče.
Vpiši se