Danes je bil bolj len dan. Kar je tudi čisto prav.
Sicer bi moral narediti en regeneracijski tek, a sem si rekel, da čisto nor pa še nisem.
Še kosila ni bilo treba kuhat, ker bomo še cel teden jedli ostanke od izziva. Super.
Le pospravili smo vse in popoldne malo odbezljali v gozd, na sprehod, po kostanj, po gobe, po žir in želod. Da bo tamauček kaj v vrtec nesel. Tako, lepo počasi, brez ihte in nervoze. No, slednjega je bilo vseeno kar nekaj, ker je tamauček kar naprej težil. Ampak taki otroci so, anede?
Smo pa kar nekaj gob našli, za eno večerjo je že bilo. Tale je bila ena izmed manjših, a zato lepših.
Veliko sem razmišljal tudi o Izzivu. Gostitelj ni namreč nikoli čisto prepričan, ali je bilo vse ok in ali so se gostje počutili v redu. Vendar je bilo, po odzivih sodeč, vse ok, kar me veseli. Taka srečanja veliko dajejo in to daleč odtehta vse tegobe organizacije in priprav.
In če preštejem le blogerje, je bil Izziv tudi eno od ne tako majhnih srečanj blogerjev, bilo nas je namreč kar 6. Fjuuu, kar ne moreš verjet.
In kolikor se je tek razpasel tudi po blogih in okoli blogerjev, me skrajno veseli, da sem morda imel vsaj nekaj malega pri tem.
Po takih preizkušnjah in veselju in druženju in... moram jutri spet v službo. Madona, direktno v posmeh...
Vpiši se