Podvojevanja

Blogi kar dobro prosperirajo, kajne? Tudi pri nas doma, tudi pri nas...

Od začetka je bilo kar veliko pomišljanja in cincanja, nezaupanje in strah pred neznanim in takorekoč javnim, je velik. Ampak počasi, počasi je pa šlo. Strah je bil premagan, prvi koraki so se naredili, blogi so začeli živeti svoje življenje.

In kakor pri drugih, tudi pri nas. Ko enkrat padeš noter, si noter.

Helena je dolgo pomišljala, a ko je videla, da sem jaz še vedno živ in pravzaprav čisto ok, se je v to spustila tudi sama. Seveda sem bil (in sem še) vesel tega. Od začetka nisem niti pomišljal na kakšne težave, ki bi bile možne, glede na to, da bi oba pisala.

Potem pa počasi se začnejo stvari razvijat. Helena piše vedno več, padla je noter. Kar je super. Vendar pa večinoma hodiva skupaj na prireditve, dogodke, stvari počneva skupaj. Tamauček naju oba muči, otroci naju oba zaposlujejo. Torej sva oba na istem, obema se - več ali manj - enako dogaja. Vsaj podobno. Kar seveda velikokrat pomeni, da bi oba rada pisala o isti temi.

Kdo ima torej predkupno pravico?

Ja, malo sem se zamislil zadnje čase. Nekaj časa me ni bilo in je prav lepo poprijela. Piše vedno več in prav v zadnjem času mi je "sunila" kar tri prispevke.

"Uuuu, tole bom pa slikal!"
"Ne, ne, sem že jaz slikala!"
"Ah, ampak jaz sem se prvi spomnil!"
"Ne, nisi! Prva sem bila jaz!"
"Bom pa prej objavil kot ti, lalalala!"
"Sam probi!"

In tako je blog postal predmet spora v družini. Lepa reč.

Ne me prav resno jemat, saj ni tako hudo. Malo tekmovanja in prerivanja prav nič ne škodi. Sicer sem pa tako mnenja, da lahko čisto lepo oba opiševa isti dogodek. Saj ga vsak opiše na čisto svoj način. Zna biti, da bi bilo to morda celo dobro. Vsaj nama, ko bova brala tole čez trideset let, starčka zleknjena na zofi, in se smejala različnim pristopom. Ja, zna biti zanimivo...

Še Tadejo bomo malo vzpodbujali, pa mi res ne bo nič več ostalo... Potem mi ostanejo samo še tehnične zadeve. Brez veze.