Najprej potiho odprem prva vrata, ki vodijo v prostor. Nikogar ni! Super... Pregled ostalih vrat v prostoru kaže, da je vse prazno. Enkratno. Hitro skočim v zadnjo kabino in se dobro zaklenem.
Preverim ključavnico še enkrat.
Olajšano se usedem in nekaj časa prisluškujem. Ventilacija potihem brni, prostor je kar dobro izoliran, vendar napetost ostaja. Iz žepa prav narahlo potegnem škatlico in vžigalnik. Nekaj časa si ga ogledujem, izdajalca. Vedno me pusti na cedilu, njegov zvok je popolno izdajstvo.
Priprave trajajo kar nekaj časa, vse se dogaja v popolni tišini. Šelest papirja, drgnjenje se sliši kot, da bi v bližini vozil vlak. Ustavim se, prisluškujem. Je morda kdo vstopil? Ne? Dobro, gremo naprej.
Vžigalnik trdno primem v roko, potežkam, palec parkrat namišljeno preizkusi svojo pot. Zbiram pogum. Prisluškujem. Je zdaj čas?
Škljssst!
Ma, je*emti!
In vedno, prav vedno, me natanko v tistem trenutku zaboli mezinček. In v istem trenutku se spomnim na oba, na Alfreda v Alfred Hitchcock Presents in Quentina v Štirih sobah. In me boli.
Ni šans, kaj takega ne bi šel nikoli stavit. Izdajalec me vedno izda, še nikoli mi ga ni uspelo vžgati iz prve, takrat, ko je to nujno potrebno...
Disclaimer: Zgodba opisuje namišljeno situacijo neke druge osebe, jaz osebno načelno zanikam vsakršno vpletenost v take in podobne prestopke!
Vpiši se