Jaz sem ena mala, žalostna, sirova štručka. Vsakemu, ki me kupi, ponujam malce užitka in nekoliko energije.
Za zajtrk sem prav dobra. Še posebno za vse, ki imajo radi slano. Morda samo zaradi okusa, morda pa malce tudi zato, da jim dvignem pritisk na normalo. S soljo mi to uspeva skoraj bolje, kot pa prijateljici kavi s tistim njenim kofeinom.
Ampak danes sem žalostna. Podražili so me in to kar precej. Za celih 25%!
Prav dobro vem, da tisti, ki me najraje jedo, zdajle jamrajo in jamrajo. Pridušajo se, da pa njim ni zrasla plača že zadnjih par let, sploh pa ne za 25%. In da jim najbrž tudi nikoli ne bo. Zato sem žalostna. Čisto lahko se zgodi, da me ljudje ne bodo več kupovali in jedli. Vsaj za enega takega vem, ki to čisto resno premišlja!
Sicer je moja proizvodna cena majhna, a moji izdelovalci se ukvarjajo raje z vsem drugim, kot pa s peko meni podobnih. Premalo zaslužka jim dajemo, pravijo. In potem mene in moje prijateljice vozijo po celi državi naokrog, tudi sama prav dobro ne vem, kako se jim splača, da me vozijo z enega konca na drugi. Najbrž zato, ker sem na koncu precej zasoljena. S soljo in s ceno. Ampak to je že težava tistih, ki me pojedo, do zdaj so se kar dobro držali, saj pojedo takorekoč vse, kar jim nastavimo.
Sicer pa ne vem, zakaj se sekiram. Tale moj porabnik... prav dobro ga poznam! Nekaj časa bo jamral, potem bo pa pozabil. Navadil se bo na mojo novo ceno in čez par mesecev sploh ne bo več vedel, da sem se kdaj podražila.
Ker bo zjutraj še vedno lačen in ker bom tako presneto priročna! Ha!
Vpiši se