Danes sem se hotel izogniti svojim tekaškim dolžnostim. Pa mi ni uspelo.
Zunaj je tak lep dan, a le, če ga gledaš od znotraj. Zato se mi nič ni dalo tja v mraz, veter in druge neprijetnosti.
Pa me je Helena kar popokala, vzeli smo še oba tamaučka in smo šli. Nisem mogel nič cincat ali si kaj premislit.
Oni en, jaz dva kroga.
Ker vedno kaj pozabim, sem danes pozabil uro in merilec. Super. Še sreča, da je na telefonu ostal še natanko 1-day trial za štoparico. Vsaj to. Sem pač telefon moral trogat s seboj.
Sem pa ugotovil, zakaj prvi krog trpim. Ker se takrat šele ogrejem! Danes sem šel tudi prvega počasi, pa ni bilo nič bolje, kot prejšnjič. Šele v drugem krogu dobim ritem, se sprostim in tečem neobremenjen. Lepa reč.
Zagodel mi jo je tudi mraz, moja tekaška kariera je navajena le sonca in toplote, pojma nimam, kako se je treba obleč, predvsem pa kaj obleč od tistega, kar imaš na razpolago. No ja, nekako je šlo, s trenirko mi pravzaprav ni bilo nič mraz, čeprav je pasje pihalo. Na eni strani jezera, na drugi je bilo pa vroče, ker ni bilo vetra. Ja, potem pa ti naj bo prav...
8.400m, 57:05, 6:48/km. V mojem tempu, torej.
Seveda sem bil jezen na Heleno, ker me je tako brezkompromisno spravila ven, a zdaj - ko je teka konec - sem ji hvaležen. Ker bi mi drugače ostalo še štirikrat, zdaj imam pa
še trikrat!
Vpiši se