Vedno, ko pridem prej domov kot Helena, se takoj spravim kuhat.
Sicer je to bore malokrat, saj večinoma hodiva skupaj v službo. Ampak sem in tja pa se zgodi.
Skoraj v večini primerov so potem makaroni na sporedu. Res, skoraj vedno. A pri nas se nihče ne pritožuje, vedno jih z veseljem pomlaskajo, pa kolikor jih že skuham.
Makarone je seveda najhitreje in najlažje naredit. Pa še veliko jih je, se lahko najemo tudi kot pujsi. In edino, kar potrebujemo doma, so makaroni. Omako pa znam narediti iz česarkoli. Magari samo iz začimb. Se ne sekiram ali je kaj doma ali ne, preprosto uporabim vse, kar imamo.
Je pa nekaj res. Karkoli uporabim, vedno, ampak res vedno, imajo makaroni isti okus.
Hm.
Pa lahko uporabim ribe, meso, nič, whatever: okus je vedno enak.
Hja, dokler bodo lačna usta zadovoljna, svoje taktike ne bom spreminjal.
Pa da ne bi kdo mislil, da ne znam kaj drugega skuhat, ha! Ko sem bil na porodniški, sem vsem lačnim ustom vsak dan kuhal. In to vedno nekaj drugega. No, ja. Malo sem vrtel pet, šest jedi, saj niso opazili...
Pa še eno lepo lastnost ima moje kuhanje: vedno pomijem vse za sabo.
Ja, ja, res je... zdajle sem lačen kot zverina... Huaaa.
Vpiši se